Futer

Želje in načrti

Nazaj se je lahko ozirat. Česa si pa želim, kaj pričakujem od prihajajočega leta? Poleg svetovnega miru, seveda, da me ne bodo misice postrani gledale, kot da že nisem tega skozi dal. Pogovarjamo se o digitalijah, ne? Torej, kaj bo novega na moji delovni mizi?

Nekaj zadev je že jasnih, se ve vnaprej zaprmej. Jeseni, ko se iztečejo prve dveletne pogodbe, si omislim novi iphone 5. Tistega, ki smo ga zaman čakali letos, pa smo dobili le oznako S in kolektivno pobešene nosove, ker je videti enak kot prej. Petica bo res nekaj novega.

Ampak kaj? Kaj hudiča še manjka temu iphone hudiču? Iz glave se domislim samo še boljšega fotoaparata, pa še ob tem bomo le skomignili. Česa še nima, kar nujno potrebujemo, pa se še ne zavedamo? Pustimo se presenetiti.

Baje, da pride novi apple TV, zaresen, z ekranom. Steve ga je omenjal tik pred smrtjo, pravijo, revolucija bo. Brez kablovja, “stari” teve kanalski program, kot smo ga od vedno navajeni, bo na njem le eden izmed iOS appov, kaj bi gledali, pa mu bomo preprosto povedali. Saj ste že slišali za siri? No, to!

Lytro

Lytro je eden tistih gedžetov, ki bi ga imel takoj. Minimalističen dizajn v obliki kvadra, tako nekako, kot bi tri kocke skupaj zlepili. Prijetne, žive barve, na prvi pogled nobenih gumbov. Si predstavljate? Če kdaj, je zdajle res priložnost, da vas spet povabim v google, vtipkajte “lytro”, prvi zadetek je. Potem pa se zazrite v čudni rdeči kvader z lečo in se skupaj z menoj čudite, a je tole res fotoaparat in zakaj je tak? Bogme, takole začudeno ga bodo gledali, ko ga prvič postavim v Žmaucu na mizo. To mi deli!

Je fotoaparat, ampak ne običajen. Po njihovih besedah gre za novo razumevanje fotografske svetlobe in kako jo zabeležiti. Današnji fotoaparati na film/senzor odtisnejo pravzaprav le dvodimenzionalni “vtis” fotografiranega prostora, pri tem se moramo nujno sprijazniti z izgubo ogromne količine podatkov o tem prostoru. Platonova jama in sence pridejo na misel, fotografija je daleč od realnosti. (In prav je tako, vpije umetnik v meni!)

Lytro namesto odtisa beleži tako imenovano svetlobno polje prostora. Novoizumljeni senzor je poleg občutljivosti za intenzivnost in barvo svetlobe občutljiv tudi za njeno smer. Rezultat je nekakšen “svetlobni vtis”, ki ga poseben softver zna pokazati na ekranu v obliki tako imenovane “žive slike”. Žive zato, ker jo je mogoče post festum ostriti in zumirati v računalniku. Zaenkrat, vse je odvisno od softvera. Demonstracijo ostrenja si morate nujno ogledati sami, na spletni strani je na voljo kopica posnetkov v preizkus, za povrh pa še magistrska naloga izumitelja tehnologije. Sem šel koj gledat, če ni kaj prepisano od Jakliča. Če prav razumem, podatki o svetlobni sliki prostora so zajeti, kaj vse je iz njih mogoče dodatnega izluščiti, pa še niti sami natanko ne vedo.

Jaz si predstavljam nekaj takega kot v Iztrebljevalcu. Če je v ujetem svetlobnem polju dovolj podatkov, bi se nekoč res nemara dalo gledati okrog vogalov na fotki. Z drugimi besedami, manj ko razumem, bolj me rajca. Prvo omejeno rundo so takoj razprodali Američanom, novo napovedujejo po novem letu, upam, da tudi za Slovenijo. Resnici na ljubo posnetki sami niso ravno osupljivi. Zagotovo pa je nenavadno nizka cena (slabih štiristo dolarjev) za izdelek s tako svežo in unikatno tehnologijo. Na tržišču ni ničesar podobnega.

Nest

Zato pa je tržišče termostatov popolnoma zasičeno. Tistih belih, bež ali sivih plastičnih termostatov, ki jih imamo v dnevni sobi in spalnici in smo se jih navadili in njih plastično nagravžnost iztisnili iz polja dojemanja. Ne opazimo jih, razen če nas zebe, nikoli niso prav nastavljeni in otroci so zmeraj krivi, da je nekdo nekaj premaknil. Nikomur pa v zadnjih petdesetih letih, odkar imamo centralno kurjavo, še ni padlo na misel, da bi se jih dalo kakorkoli izboljšati. Škatle so že desetletja enake, nova sta le LCD-displej in font v napisih. In cena nafte na zadnji položnici.

Nikomur, razen enemu bivšemu inženirju Appla, ki je začutil priložnost, da pomete z nedomiselno konkurenco. Firmo sem moral omeniti, ker se je tam naučil, kako se to naredi. Njegov termostat Nest je lepši in futurističnejši od iphona, če verjamete ali ne. Saj pravim, pejte si ga poguglgledat (sic!).

Notri pa se skriva še kup mikroprocesorske pameti in softvera. Kompatibilen z že obstoječimi termo sistemi, čeprav je dizajn futurističen in bi prejkone človek kje s strani pričakoval USB-konektor. Ki ga seveda ni, ker v vesolju centralne kurjave in toplovodarjev (Hej! Tišina zadaj!) ni USB-ja. Oni imajo svoje konekšne (Hej!) in nest jih vse obvlada. Malo je verjetno, da imate doma centralno kurjavo, ki je nest ne bi znal goniti. Za povrh pa še wifi-mreženje direkt na internet, da ga lahko programiraš kar preko spleta ali pametnega telefona. Za povrh-povrh pa še softverske možgane, ki beležijo navade uporabnika in mu samodejno prilagodijo delovanje. Ob štirih iz službe? Ja, gospodar, čakala te bo ogreta garaža!

Cena? Nič posebnega, 250 dolarjev. Zadovoljen. Čakam na svojega.

Srečnega pa zdravega!

Objavljeno v Objektivu.

Ponesrečeni novinar

Od urednikov sem dobil nalogo spisati en kratek tehnološki pregled leta, spis tiste sorte, ki jih radi beremo ob koncu leta in so zraven reklame za novoletne teve ali mobitel pakete. Jaz se že veselim raznoraznih pregledov v televizijskih poročilih med prazniki. Tisto, ko zberejo najbolj neumne izjave, najpomembnejše dogodke, najhujše nesreče, teve kikse, rekorde in napovedi vedeževalcev. Konec leta pač, ko gre vse na izi.

Naloge sem bil vesel, potem sem se pa kmalu zavedel, da mi iz glave razen tistega švicarskega bozona pravzaprav nič ne pade avtomatično na misel, pa še ta le zato, ker so o njega odkritju pisali pred slabimi tremi tedni in so debate o njega ontološki pomembnosti še sveže. Ker je vmešan Vatikan in je njega obstoj menda na nitki, če ne celotnega človeštva! Ali smo ali nismo? Če smo, od kod nam masa in kilogrami in kako smo nastali iz nič? Baje da je zdaj jasno, da nas ni ustvaril bog, ampak njegov delec. Božji delec - bozon, šmozon! Hvala bogu, da so ga končno zasledili in zdaj vem, da nisem izmišljen. (Hvala bogu, ja. Od duhovitosti kar mencam, mater sem dober!)

Na hitro me je spreletelo, da je eno pisati mnenja in razmišljati v kolumnah, drugo pa beležiti dejstva in jih pregledno komentirati kot en resen, čeprav lahkoten novinar. Ki to sploh nisem, ker nimam pravega faksa in ker me v Društvu novinarjev nočejo. Sem se jim enkrat ponujal na račun soustanoviteljstva spletnega medija (remember Vest?), pa so se mi samo smejali. Čista resnica, veliko dajo na šole in strokovnost. Si človek ne bi mislil, ko vrže uč na grmado časopisov ob čigumijih na bencinski pumpi.

Google bo pel, mi je že jasno. Ne, še boljšo zamisel imam! Pejmo raje prašat twitter, kaj se mu je zdelo letos tehnološko prelomnega, ni hudič, da ne bi vedel in kaj zanimivega predlagal, monstrum tisočglavi, da ne bom po svoje nekaj v temi tipal. Moje tehnološko obzorje je zasičeno s pametnimi telefoni, ipadi, fotoaparati, družabnimi obrežji in USB šilčki za svinčnike (je priznal nerad in sklonjene glave). Včasih si bil lepo naročen na Življenje in tehniko in si bil lepo na široko obveščen o vsem, kar se v znanosti dogaja, danes pa si nehote samofiltriraš informacije s spleta in se niti ne zavedaš, da izgubljaš širšo sliko. “Izgubljaš” je morda preostra beseda, vsekakor pa je slika ob robovih meglena. To je pač cena samourednikovanja vsebin. In pride prav en takle letni streznitveni šut s strani, da se malo ozreš naokrog čez spletne planke. Velja za vse vrste medijskih vsebin. Izberemo, kar nas zanima, ostalo pa se vedno bolj pomika v drugi plan. Google pa nas opazuje, beleži in sodeluje. Stran z nezanimivimi iskalnimi rezultati! Ne vidiš, da avtomobili človeka ne zanimajo, kaj mu jih turiš pod nos? Daj mu raje povezavo na trenirke, če češ, da bo kaj biznisa z njim!

Ko sem namreč res skočil na mrežo prašat, kateri letošnji tehnološki dosežki so omembe vredni, me je med predlogi presenetilo nekaj referenc iz avtomobilske industrije okoli električne revolucije, zelene vožnje in globalnega ohladitvenega gibanja. Meni neznanih tehnoloških čudežev, da kar zardevam. Krivim sistem, ki nam je prepustil urednikovanje vsebin v lastne roke, če ni tudi to le iluzija in že dolgo nevede živimo v softverski matrici. Kdaj sem nazadnje mlel kako informacijo, ki je nisem dobil s spleta? Kaj če spleta sploh ni, ampak mi na drugi strani šipe računalniškega zaslona skače en majhen hiter črnec, ki z barvicami riše črke po steklu, jaz pa mislim, da sem z Ameriko na liniji… Kje si, Keanu?

Socialno družabni kolegi so se seveda izkazali in navrgli kopico zanimivih predlogov, za pregled leta jih potrebujem le pet najbolj prelomnih in zanimivih. Takole na uč se mi zdi, da bom v izogib sramoti le za enega moral poseči po dodatnem wiki/gugl izobraževanju in je zadeva dovolj zanimiva, da ne bo dolgčas in da jo bom znal pošteno ter duhovito predstaviti. Me pa malo skrbi, da me takole vleče v zloglasne copy/paste vode, ki mi grejo tako jako na jetra. Malo wikipedije, malo gugla, prevedeš, premečeš, se podpišeš z inicialkami in imaš spletni članek. Kdo je to, a sem to jaz?

Do roka za oddajo je še teden dni. Če bom vmes o tem pošteno razmišljal, se mi propada ni bati. Od kolegov s spleta si bom sposodil le namige, z wikipedije le podatke, potem pa zaoral po svoje. Če česa ne razumeš, priznaj, kar obvladaš, razloži, pa bo.

Z Misijo Evrovizija sem se lepo potunkal, le z drugega brega. Toliko prošenj za intervjuje po elektronski pošti nisem imel še nikoli. Moderni časi. Na intervjuje se namreč ne hodi več osebno okoli z nekakšnim snemalnikom, ni več moderno. In vse tisto pretipkavanje, komu se pa še da? Ugibati nerazločne besede? A ni lažje kar po emailu? Ni ga lepšega, če lahko oddaš intervju uredniku s tremi sladkimi ukazi: copy, paste & send. Voila! Da imajo drugi estradniki take intervjuje najraje, pravijo, ker lahko sami napišejo odgovore od črke do črke in ni nikoli težav z avtorizacijo!

A ja? No, jaz sem pa prestar in prenaveličan, da bi se ukvarjal z avtorizacijo, imam raje eno drugo metodo. Ko intervju izide, ga ne preberem in me nenatančnosti nikoli ne zmotijo, stvar rešena! In ko dobim vprašanja po elektronski pošti, odgovore posnamem na mobilca in pošljem nazaj zvočno datoteko. Naj tipkajo vsaj enkrat na mesec.

Objavljeno v Objektivu.

Obsojeni na včeraj

Hej! Kaj je zdaj s to štalo z vsemi temi živimi reklamami na spletnih straneh, ki skačejo čez besedilo in se vrivajo vanj? Nimajo avtorji nič proti in ali jih sploh kdo kaj vpraša? Mar nimamo bralci nič proti in ali nas sploh kdo kaj vpraša? In kdaj bodo tudi pri nas vsaj tisti resnejši, tisti taveliki s pisarnami v nadstropjih, končno začeli izkoriščati vse možnosti, ki jih digitalne nule in enice ponujajo, ter nehali jamrati nad, oh, tako krivičnim zatonom papirja, celuloida in teve ekrana! Začeli končno razmišljati vsaj o tistih majhnih, a najbolj očitnih prednostih spleta pred tiskom, filmom ali televizijo? Se osredotočili na tisto, kar je na globalni kompjuterski mreži mogoče, tam pa ne?

Zaenkrat se pri nas vsi trudijo le okoli novih poslovnih modelov. Kako kaj zaračunati in za koliko, kako plasirati dodatne reklame v že prodane vsebine ter kako si na zategnjenem povodcu podajati uporabnika z ene sorte medija na drugega, da je le pod isto znamko. S teveja nas v podnapisih pošiljajo na splet, tam spet nazaj na Misijo ali Kmetijo, vmes pa še malo na mobilca tipkat lojtrce, cifre in zvezdice po ceni 1,44 evra za SMS ali kolikor pač že. Ne vem, ker si raje roko odsekam. (Zadnjič me je med oddajo Tina prosila za telefon, svojega ni imela pri roki, in je mirno odposlala en SMS za glasovanje, jaz pa obstal z odprtimi usti, kot da mi je kdo razdevičil telefon. S Slakonjo bi se stepel, z njo v tistih štiklih si ne upam.)

Nergam kot bralec in uporabnik spleta, pa tudi kot soustanovitelj in soustvarjalec bivšega spletnega medija, ki je prepozno zaštekal, v čem je pravzaprav finta. Želim si še ene šanse, za tri leta pameti več sem si vmes nabral in resneje jemljem vse skupaj. Že zaradi teh novih in jako vznemirljivih tablic, ki obljubljajo spet novo rad-bi-bil-zraven revolucijo. In po svetu se že marsikaj premika, pri nas pa spet kot da vse stoji na mestu. Razen pri parazitskem marketingu, seveda, tu smo pa v sami svetovni špici diabolične inovativnosti. Double recall vas pozdravlja. Ste vtipkali besedi? Kar je novosti, tehničnih in vsebinskih, so se zgodile le v oglaševanju in sprenevedanju okoli naklade oziroma “dosega”.

In kar je še slabše, tudi novi mediji, tisti brez analogne preteklosti (vključno z zloglasno bivšo Vestjo), se zaradi pomanjkanja navdiha (ali razmisleka) krčevito oklepajo starih vzorcev. Moja digitalna inačica tele kolumne je v bistvu le spletno arhivirana kopija tiskane izdaje. Vse morebitne prednosti, ki jih daje branje na spletu, so tu zavržene, razen da lahko kako neznano tujko iz mojega besedičenja poguglate s klikom ali dvema. Čudež tehnologije!

En primer: zakaj recimo niso ob vsakem spletnem članku priložene zemeljske gugl koordinate, da bi si bralec lahko na zemljevidu točno ogledal, kje se je kaj dogajalo? Ta ideja mi je začuda šele nedavno prišla na misel, ko so pred kakim tednom Američani odkrili izkopan mamilarski tunel med Tijuano in San Diegom, po katerem so menda leta tihotapili robo v Združene države. Seveda me je ob vsej tej mafijski sofisticiranosti zanimalo, kako neki je videti tisto obmejno območje, saj rov navsezadnje ni bil daljši od dvestotih, tristotih metrov. Kako hudiča? Prav rad bi pogledal na guglove zemljevide, pa žal ni nikjer objavljeno, kam naj točno gledam.

Če so bili še predvčerajšnjim šilček, svinčnik in beležnica obvezno orožje vsakega novinarja, včeraj pa diktafon, bi si človek mislil, da je že čas, da to funkcijo prevzame pametni GPS-telefon. Kavčnovinarji pa bi tudi lahko malo guglali, preden pritisnejo na gumb “Objavi”, če so že taki čarovniki s copy/paste.

Navajanje virov je pa posebna bolezen. Nihče noče. Da ne bi uporabnik zapustil strani in odsurfal drugam. Naj sam gugla, če ga že zanima, pomagali mu že ne bomo! Če že klika, naj klikne na reklamo, drugega ne dovolimo! Poslušaj, programer, ki te imam v službi, a bi se dalo naredit tako spletno stran, da bi uporabnika stresel elektrošok takoj, ko bi zapustil našo stran? Še bolje, pol sekunde prej, če je možno. Ni? S statično elektriko mogoče? Ne? Ni take kombinacije tipk? Si prepričan? Zadnji odgovor?… Kaj? Boljše vsebine???… Ne, ne, to se bi dalo po moje bolj elegantno rešiti softversko…

Da o videu in drugih migetajočih vsebinah niti ne govorim. Ne vem, če sem v življenju videl več kot eno interaktivno infografiko v slovenskem jeziku. Prekletih anket, IQ-testov za idiote in knofov za lajkanje pa najmanj tavžent. Pozor, zadeli ste ipad!

Jaz bi bil vesel, če bi se novinarji, pisci in vsi, ki imajo železo v ognju, enkrat vsaj sestali na to temo in se malo pogovarjali. Pa ne na kakšni smotani okrogli mizi, kjer si samo mikrofon podajajo in kimajo in sta Ćosić ali Pezdir zraven za začimbo in pridih intelektualnega diskurza na višjem nivoju. Ne, glave je treba staknit skupaj in se zmenit! Med sabo. Tako kot so se nekoč uredniki zmenili za volilni molk. Nihče sicer ne ve, čemu in komu v veselje, ampak zmenili so se. Da se.

Objavljeno v Objektivu.

Bližnje srečanje

Sedim na vrtu nekega poletnega večera zazrt v prekrasno, z zvezdami posuto nebo, s cigareto skrit pred familijo. Lej ga, Veliki voz, lej ga, Mali, eno kolo se mu slabše vidi, na koncu štange pa Severnica. Tamle desno Kasiopejin dvojni V, fotr ga vsakič omeni v demonstracijo svojega astronomskega dometa. In se mi zazdi, da je ena zvezda preveč, a ne vem, katera. Zrak otrpne, sosedov pes neha lajat, na ulico se spusti taka čudna tišina, čutiti je statiko v atmosferi. Električna tišina, samo spodaj tih brum, kot da imaš ozvočenje ful na glas, CD ne dela, zvočniki pa tiho brnijo.

Naenkrat se z neba spusti leteča cigara, vrata se odprejo na hidravliko, sssssssss, pšššššt, klonk - ven se usuje bela megla, spustijo lebdeče stopnice in en majhen zelen marsovec. Drobno telo, velika glava čudnih potez z antenama. Napol Polde Bibič, napol Lucija Čirović, ustnice Miše Molk. Za pasom laserska pištola čudne oblike. Lahko da je bil čitalec črtnih kod. Razmišljam, če imamo v hiši kaj marmelade.

Dober večer, sem tapata (imena si nisem zapomnil), prihajam s planeta tegaintega (takisto), sem novinar tegaintega spletnega portala, pišem ob sobotah kolumno o tehnologiji in gedžetih … A lahko par vprašanj?

Glas je spominjal na Eleno Pečarič, govoril je slovensko preko prevajalnika, montiranega v čelado. Skloni mu niso vedno štimali in stavki so bili bolj trdi - kakor jih pač zmore en google translate. Kar! odgovorim z vzdihom. Najbrž bojo tipična vprašanja okoli seksa, si mislim, kako se razmnožujemo, kolikokrat, s čim in podobno. Ali pa kaj radi zjutraj jemo, kam gremo na počitnice in kdo je “in” na sceni. Žuta štampa.

Iz žepa potegne beležko, oblizne svinčnik, pogleda naravnost v oči. - Zanima me, … od kod dobivate energijo?

Opa! Fant je očitno resen novinar, treba bo pazit, kaj se govori. Na sumu ga imam, da snema, previdno! … Niti najmanj si ne želim, da se mi režijo zaradi kakšnega butastega citata, izvzetega iz konteksta. Kogar nasadi Požar, daje intervjuje s hrbtom ob zidu. Kogar piči kača, se boji zvite vrvi.

Razložim, da imamo virov več, da pa se vse v bistvu zaenkrat vrti okoli nafte. Ne le energijo, iz nje izdelujemo tudi predmete, zdravila in vrečke za v trgovino. Vsa globalna ekonomija se v bistvu vrti okoli nafte. Škrab, škrab, škrab, piše vneto v beležko.

Nafta? Kaj pa je to? Nekakšen kozmični sok? Kako ga lovite? Z antenami? Niti pogleda ne dvigne, samo škraba. - Ne, ne, nafta je vnetljiva tekočina, črpamo jo iz zemlje. Pol jo pa kurimo, v bistvu.

Začudeno dvigne glavo. Pa je ne zmanjka? vpraša pomenljivo in, zdi se, pokroviteljsko. - Zaenkrat ne. Mogoče čez deset, dvajset let. Mogoče prej, nihče ne ve zagotovo. - Kaj boste pa potem? - Se še ne ve. - Kaj pa sonce? - Se zaenkrat ne izplača. Težko je jest žarke. Lahko je tebi, ki si zelen kot rastlina.

Hm, zine pomenljivo in kima sam pri sebi. Škrab, škrab, škrab. Meni neprijetno od drezanja v rane, želim si, da spremeni temo. Ekološkega jamranja sem naveličan in Zelenih tudi. Ne bo mi tale pingvin nabijal slabe vesti, naj me pusti živet! Naj si misli, kar si hoče, briga me, če on in njegovi na škrge dihajo, mi pač ne. Mejčken mi je šel počasi na jetra.

Kaj pa … - iz žepa potegne drugo beležko, pobrska po zapiskih - … Te-le-vizija? Sem prav rekel? Televizija? Baje da imate v vsaki hiši zaslon, ki ga opazujete, kadar nimate drugega dela. Baje da tako preživite večino prostega časa…

Ja, in program nam drugi izbirajo! ga presekam malo živčen in glasen. Kanale prestavljamo, in če je kaj zanimivega na sporedu, moramo počakat na določeno uro, da nam spustijo to in to nadaljevanko! In ob sedmih vsi naenkrat gledamo poročila, kot da smo zmenjeni, ker se drugače naslednjega dne nimamo kaj pogovarjat v službi! In ne, ne znamo si filmov projicirat direkt v možgane, in tudi če bi si jih, bi si Hollywood izmislil prepoved in telepatsko antipiratsko zaščito. Naši avti ne lebdijo, naše ladje ne letijo in naši telefoni ne hologramirajo! Naše internetne tablice so kvadrataste, vaše pa najbrž okrogle, bravo! Vladajo nam kreteni, ker na volitvah ni druge izbire, in kadar je priložnost, se radi vojskujemo! Tretjino življenja preživimo v komi! Naš drek smrdi! Ne znamo se teleportirat in naše računalnike je treba cepit proti virozam. Smej se, smej, a tehnologija ne prinaša sreče, je videt že po tvojem ksihtu zoprnem naprednem! Taki smo, kot smo, pomembno je le, da ne stojimo na mestu. Bomo že enkrat prišli tja, kamor je treba, štekaš, približek Yode? Marš nazaj na svoj planet cuzat vitamine in živet v kozmični hipi harmoniji, pankrt intergalaktični!!!

Ne vem, zakaj sem bil naenkrat tako grob. Mogoče, ker se je predstavil za novinarja, mogoče, ker sem nezavedni čefurofob. Obstal je kot E.T. na stopnicah s kavo za Cankarja. Trenutek mučne tišine. Meni v trenutku žal.

Nisem tako mislil, sem rekel tiho s suhim grlom. Prepozno. Obrnil se je in sklonjene glave molče zakorakal proti cigari. Surla do tal, dobesedno. Na vratih pa si vseeno ni mogel kaj, premagalo ga je, da se je obrnil in vprašal še, kar ga je v bistvu najbolj zanimalo:

Kaj pa ženske, kaj grizejo? - Nikoli! se zlažem. Zamišljeno je pokimal in zaprl vrata. Minuto zatem je od njegovega obiska ostala na nebu le še bela črta vesoljske cigare. Šele kasneje sem izvedel, da je bila izposojena in da je njegova civilizacija komaj odkrila parni stroj. Zdaj mi je žal, da mu nisem pokazal iphona in Angry Birds.

Objavljeno v Objektivu.

Napisi padajo

O telefonih se ni za kregat. Če pohvališ enega, se zameriš vsakemu, ki ima drugačnega. Zadnjič smo se na twitterju spet skregali in sem potem razmišljal, zakaj hudiča se čustva tako razvnamejo, kadar kak drug telefon omenim, pa če sem še tako previden. In sem bil RES previden, častna! Na blogu sem objavil fotografiji, posneti z dvema različnima telefonoma, nič kaj dosti komentiral, predvsem pa sem se vzdržal sodbe, katera fotka je boljša. Meni se je itak zdelo očitno.

Pa ni bilo. Nekdo je hvalil barve, ki so se meni zdele podrte, drugi je kritiziral zabrisano ozadje, ki se je meni zdelo imenitno. In ker nisem znal držati jezika, so mi kmalu očitali vse živo, od fanboyizma do poniževanja. Jaz pa nazaj, seveda, nikogar ne šparam. Vse zaradi ene yebene znamke telefona.

Še pri avtomobilih se ne kregamo takole, se ne spomnim, da bi se sploh kdaj. Bolj ko so pametne, te nove naprave, bolj oseben stik navezujemo z njimi. Ženske jih rade okrašujejo z obeski, da jih še bolj poosebijo. Moj je. Noter so moje fotke, telefonske. On posluša, ko se pogovarjam. On vse ve. Moj prjatu je. Ne pljuvat čez prjatle!

Ne bom več. Se pa čudim, da se nihče na twitterju več noče ravsat okoli politike. Se vam ne zdi, da se je zadnji teden vse nekam umirilo? Le Minister še vedno useka sem in tja kakšno čez Jankovića, ne more si pomagat, je pač pregloboko v igri. Upanja zanj nisem izgubil, ker sva se prav danes nekaj pričkala okoli strategije sistema iOS. Še vedno je heker po duši. Oprostim. Tako kot Crnemu, ki me je tudi okregal zaradi volilnih preferenc in mu je bilo potem žal, čeprav sploh nisem zameril, da se vtika.

**

Danes zvečer je na devour (devour.com, odličen izbor z youtuba) uletel zanimiv in najbrž zgodovinski posnetek prvega testnega poleta z električnim multikopterjem, podobnim, kot so tisti novi štirikopterji igračke na daljinsko vodenje. Le da je širok in dolg kakih šest metrov ter ima šestnajst propelerjev in pilota. Posnetek beleži, da je polet trajal minuto in pol in da so se potem objemali. Ali je bil let res zgodovinski, bo seveda odločila zgodovina sama. Če je bil, bodo zanamci veseli posnetka v visoki ločljivosti, mojo generacijo sta brata Wright zelo razočarala s tistim migetajočim črno-belim Čaplin filmom brez zvoka. In v čem je finta črnih cilindrov? Halo?

**

Berem najnovejšo biografijo Steva Jobsa, na ipadu seveda. Simbolično in pomenljivo, kot se spodobi. V Applovi trgovini elektronskih knjig je za štiri dolarje cenejša kot pri Amazonu. Zakaj in od kod razlika, ve samo ciganka, še papirnata inačica s trdimi platnicami (in ne kak navaden študentski “paperback”) je pri njih cenejša od tiste za kindle. Ne sprašujte me več. Pol se pa čudijo, če se zmedeni mulci zatekajo k piratom, tam je cena enotna in ni nobene zmede.

Nazaj k biografiji - na začetku so me davile podrobnosti iz mladosti in je bilo treba potrpeti, ker jih večinoma že poznamo s spleta in iz pripovedi bivših sodelavcev. Komaj čakam, da pridejo na vrsto tiste sočne, še neznane zgodbe zadnjih desetih let - kako se je pogajal z glasbenimi založniki, kako je nastajal iphone, zakaj je ipad tak in ne drugačen in podobno. Sveže trače hočem, tiste, ki jih čas še ni razkril. Baje, da jih je veliko notri.

Kljub neučakanosti pa lahko rečem, da se knjiga lepo bere in da je avtor presenetljivo neizprosen do svojega subjekta, kot mu je ta baje izrecno naročil, naj bo. In je. Vélikega vizionarja spoznamo zdaj kot navadno trmasto cmero, zdaj kot navadnega pragmatičnega manipulatorja, ki se rad podpisuje pod tuje ideje, drugič spet kot briljantnega, neizprosnega, a zahrbtnega pogajalca. In en kup sočnih koleričnih izpadov. A se mu vse oprosti, seveda. Saj pravim, na sredi sem in se veselim še sočnejšega branja do konca. Knjiga je top šit uspešnica tega meseca, že več kot teden dni kraljuje na prvi Amazonovi strani. Steve Jobs odhaja v sončni zahod in legendo. Napisi padajo.

**

Božič prihaja, dober izgovor za sprehod čez BTC. Vem, da je zgodaj, ampak v bistvu ni. Miklavž pride že čez mesec dni in je naše že razvadil, vmes bo pa spet kak rojstni dan kakega sošolca, včasih se mi zdi, da si jih kar izmišljajo. Otroška darila tako ali tako rad kupujem na zalogo, v hiši imam skrivališče, ga še niso izvohali. Lepa zaloga drobnarij, ki jih človek rad kupi, a nikoli potrebuje, in so idealne za rojstnodnevna darila. Lego kocke, baloni, flomastri, miselne uganke in tako. Za odrasle pa opinel pipci, maglite svetilke, zippo vžigalniki, karte z nagimi babami, kondomi v pastelnih barvah, kao za štos.

Pripovedujem zato, ker sem v kleti hale A opazil, da imajo na zalogi fenomenalni robotski kit lego mindstorms NXT 2.0, jaz sem svojega moral iz Dojčlanda naročat, prekleto! Če imate doma malo večje, pridne in računalnika vešče otroke z veseljem do tehnologije, ga ni boljšega darila. Pridni naj bojo zato, ker ni poceni (nekaj manj kot 300 evrov) - a če se otrok morda kasneje res zagreje za robotiko in nekega dne potrka na domača vrata s kompjuterskim doktoratom ali dvema, se boste radi spomnili dneva, ko vam je mulec spulil tiste tri stotake…

Objavljeno v Objektivu.

Električni popotnik

Vse se da zrihtat, rečem najprej, ko kdo toži o čudnih rečeh, ki se mu zadnje čase dogajajo na računalniku. Običajno je podobna zgodba – neka čudna napaka je, na Siolu (EPL, Amisu, T2, Big Bangu, vstavi po potrebi) so nekaj gledali, a ne znajo pomagati.

Noče se sinhronizirati, video se zatika, pošta izginja, kontakti se podvajajo ali pa računalnik noče na brezžično mrežo in kar je še takih zoprnosti, ki si jih zna povprečni kompjuter izmisliti. Jaz cepec pa se vedno ponudim pomagati, daj, da pogledam, kaj je narobe… In potem en, dva, tri in je ura pet zjutraj in se itak ne splača več iti spat. Tole še poskusim… Ko enkrat pomagaš, si za zmeraj servis, najprej kličejo tebe, ko se spet kaj sesuje, telefonska je na hladilniku.

Prejšnji teden sem recimo stari znanki s Pop TV reševal situacijo s koledarji na telefonu, ki se ji niso hoteli prav dodajati in povezovati s prenosnikom. Bilo je ravno ob tistem velikem “apdejtu” iz prejšnje kolumne in sva pozno v noč visela na chatu in posodabljala njene naprave, prej se nisem hotel problema niti dotakniti. Razlagala je, da ji nikjer niso znali pomagati, da je nosila računalnik po vseh možnih servisih in da so jo, nepopustljivo kot je, na koncu napotili na nekakšno mednarodno tehnično linijo, kjer je govorila z nekim tehnikom v Grčiji, ta pa ji je po dveh urah truda preprosto razložil, da sta pokurila zastonjske minute, hvala za klic in nasvidenje. Mene je klicala v zadnji sili, lej, obupana sem, zadnje upanje si, veš, da te ne bi morila.

Jaz sem jo tolažil, da se da vse zrihtat. Prek chata sem si predstavljal, da me posluša zlomljenega srca in otožnih oči, polnih upanja in vere v dobrega Boga. V mislih sem ji kot Jezus brisal solze z lica. Vse se da zrihtat.

Ko so se posodobitve končno končale, je stric Gugl povedal, da je problem najbrž v preobsežnem koledarju z arhiviranimi sestanki, sinhronizacija se takrat rada sesuje, hrošč je na strežnikih (in ne v računalniku), ga že odpravljajo, za zdaj pa ni zdravila. Če ima kakega takega, vprašam, pravi, da ja, v enega meče vse stare dogodke, da jih ima spravljene. Ko je bil nesrečni koledar pobrisan, so težave izginile. Toliko o Grčiji. Še ena zmaga Nočnega guglaša, slovenskega superheroja.

Naslednjega dne je klicala še ena znanka, iz Appla so ji začeli pošiljati neki spam, ne razume, kaj hočejo. Bili so računi za kupljene iphone igrice, sin je vedel geslo in je malo šaril po app trgovini. Škode ni bilo velike, mogoče za kakšnih dvajset evrov. Znanka je bila vseeno jezna, jaz pa spet junak, ker sem familiji prihranil bodoče denarne izgube. Ker sem na prvi pogled ločil račun od spama. Globine mojih deduktivnih spretnosti so nepojmljive. Spati moram zaklenjen, da me ne ukradejo.

Prenočevanja po hotelih sem se že kar odvadil, nazadnje smo ga biksali v Šentjerneju na snemanju Vampirja z Gorjancev. Kje je že to. Ampak tisto ni bil pravi hotel, le nekakšna razširjena gostilna s prenočišči na starinske ključe. Tako da sem bil kar malo presenečen, ko so mi v Podčetrtku zadnjič dali kartico namesto ključa v tistih njihovih bivših Atomskih toplicah, ki so jim ime zamenjali iz bog ve katerega razloga in ti nobeden ne zna razložiti, zakaj. Mogoče je imel Tito psa s tem imenom.

S tisto kartico sem se pa počutil kot v Las Vegasu pred kakšnimi desetimi leti, v zmedenem koraku mimo vrste neparnih vrat, podobno izgubljen sredi mini labirinta tapeciranih temačnih hodnikov. Lift je bil moderen in pameten. Povprečno pameten, pogovarjala se nisva, še niso tisti časi (in niti nisem prepričan, ali si želim, da pridejo.) Ali greš gor ali dol, toliko je že vedel, da se ni po nepotrebnem ustavljal, saj pravim, ne gre ga ravno hvaliti. Zato so bili pa gumbi hi-tech. Nerjaveče jeklo in digitalni displej v modrem startrek odtenku.

Plastične kartice in ključavnice na mreži, ki daje hotelirjem popoln pregled nad situacijo in biznisom v prostorih. Da se ve, kdaj lahko pride sobarica in kdaj poslati naročeno “študentko”, da se luči avtomatično ugasnejo, ko je soba prazna, in podobno. Na finto z lučmi sem jasno pozabil in šel težit receptorkam, da naj pošljejo električarja, varovalke so fuč, ipad se mi ne fila, luči ne delajo, kakšen je to hotel? Kartica jih prižge, gospod, so se smejale, v režo na steni jo vtaknite, jaz pa zardeval in nekaj brundal v brado o velikem bratu, da je pa to res vrhunec kontrole, če se mora človek zdaj že na vsakem koraku digitalno pofočkati.

Potem sem ležal v sobi in gruntal o digitalizaciji hotelov in potencialu že obstoječe tehnologije. Ali že obstaja kje hotel, kjer lahko kar s telefonom prek wifija odkleneš vrata sobe, če kdo potrka? Pokličeš dvigalo že na hodniku? Rezerviraš savno popoldne? Vklopiš klimo pol ure pred prihodom? Preveriš, koliko je stalo nočno pustošenje mini bara in ali je še kaj kolača v restavraciji, da ne hodiš dol zastonj? Rezerviraš spremljevalko ali dve za zvečer? Vse je že danes relativno preprosto rešljivo z malo HTML 5, solidnim API-jem in enostavnim hardverskim vmesnikom. Da, da bi se izognil nekompatibilnosti, bi sestavil kar spletno aplikacijo. Ne bi se čudil, da kaj takega že obstaja.

Potem sem šel spat. Na zunanjo kljuko sem obesil stari dobri analogni kartonček “Ne moti!” in šel v sanje štet električne ovce.

Objavljeno v Objektivu.

Sodobne posodobitve

Črn teden je bil za Research In Motion, zaradi poškodovane (corrupted!) baze podatkov na strežnikih se je njihov globalni komunikacijski sistem blackberryjev začel sesuvati in za nekaj dni ponekod popolnoma mrknil.

Spletni šaljivci so omenjali, da se je RIM priklonil spominu Steva Jobsa z nekajdnevnim globalnim molkom. Ko tole pišem, še šraufajo diske in se je morda drama vmes že končala, zaenkrat pa na Mobitelovi vstopni strani s posebnim opozorilom (upravičeno) valijo krivdo na Kanadčane. Najbrž se jim meša od uporabniškega revolta, naši pa tokrat RES nič krivi. Kako jih bo tale debakel po žepu usekal, si pa lahko mislimo, po vsem tem pompu okrog odhoda velikega guruja in novega iphona, ki bo zdaj zdaj v trgovinah. Timing ne bi mogel biti slabši, kot da niso bili že dovolj v težavah.

Zaradi nove posodobitve operacijskega sistema iOS 5 recimo, ki so je bili deležni tudi že obstoječi lastniki iphonov tja do predpotopnega modela 3GS (!) in je prinesla iMessage, aplikacijo za zastonjsko tekstovno komunikacijo med lastniki iOS naprav. Prav ta funkcionalnost je bila namreč tisti “killer app”, ki je ustoličil blackberryje kot globalni fenomen z zelo zvestim uporabniškim krogom znotraj pretežno poslovnega sveta. Bral sem tudi teorije, da so blackberryjevci navlečeni na tisto njihovo rdečo lučko, ki jim utripne ob prispelem sporočilu, in da se zato zmrdujejo nad konkurenčnimi izdelki. Kakorkoli že, grem stavit, da je ta teden marsikateri njihov telefonček šel v besne prafaktorje. Sodim po sebi, ki sem že marsikakšnega vrgel v steno, kje so že ti časi… In tipke, seveda, hardverska tipkovnica, tej se je baje najtežje odpovedati.

Microsoftovci so bili tudi pridni s posodobitvijo Windows Phone 7.5 Mango. Baje da je Mango lep za polizat in da novi Live Messenger tudi ni od muh. Baje, pravim, ker mi je piarovka Simona Rakuša pred tedni odnesla tisti njihov testni telefon in je še prezgodaj, da jo začnem žicati za novega.

Googlov Android zaenkrat miruje, boljši polovici sem prejšnji mesec na HTC-ja inštaliral Viber, to je pa tudi vse. In enkrat so nas prestrašile vesti o strašnem androidnem virusu, ki kuri impulze in krade kreditne kartice, da sem šel takoj preverjat in čistit nepotrebne programe. Našel enega, ki mu nisem vedel izvora, se je izkazalo, da ga je inštalirala hčerka ob neki igrici in je pač pritisnila na ok, ko se ji je nekaj odprlo. Halo?

Sredino popoldne sem si tako rezerviral za posodobitve, v naši hiši so nanje čakali trije maci (mini v dnevni sobi, moja namizna mašina v delavnici ter družinski prenosnik na kavču) in tri iOS mašine, ipod, ipad in iphone. Računal na urico ali dve izgubljenega časa, ko potrpežljivo buljiš v tisto modro črto, ki se polževo vleče čez ekran s tisto že tolikokrat požrto obljubo: “five minutes remaining, … four minutes remaining, …” Sendviček sem si naštimal in pijačko, zložil mašine v doseg roke, nagnal otroke iz brloga v veselem pričakovanju frišnega softvera. Vedel, da Crni doma že toči, ampak ima slabšo povezavo in ga lahko s svojimi dvajsetimi megabiti prehitim s prvim skrinšotom na twitterju, če se podvizam.

Potem je šel pa ves večer v maloro. Za vse te lačne stroje je bilo treba najprej pretočiti in namestiti za več kot pol ducata CD-jev svežega softvera, vmes pa klikati razne potrditvene knofe. Na računalnikih je šlo skozi brez težav, pri iphonu se je pa zataknilo. Po dooolgem točenju je izpljunilo neko ne prav informativno sporočilo o napaki. Prvič se nisem sekiral in ponovil vajo. Spet napaka. Začelo me je skrbeti.

Odložim telefon na stran in poskusim s tablico. Enaka napaka. Aha! Z mojim računalnikom je nekaj narobe, ne s telefonom, dragi Watson! Logično, ni? Poskusim z minijem (na tem moram spet stočit za en CD digitalij, kar seveda traja), a brez uspeha, enako skopo sporočilo z rdečim klicajem.

Tokrat si ga ogledam podrobneje. Priložena je povezava za več informacij, ki vsega hudega navajenemu ne vliva veliko upanja, v obupu kliknem. Piše, naj resetiram, pregledam kable, odklopim ostale USB-naprave itd. Ubogam vse po spisku, še kable zamenjam za povrh - in nič ne pomaga. Meni solze na oči. Crni se že važi na twitterju.

Da se zgodba ne bi predolgo vlekla: opolnoči se je po nekajurnem živciranju izkazalo, da v nesreči nisem sam in da je klecnil Applov strežnik za avtentikacijo. Da je treba le malo potrpljenja in poskusiti kasneje, ko mine prvi globalni naval. Ne morejo vsi prašiči naenkrat h koritu, sem se naredil pokroviteljsko pametnega, ko je tviteraški kolega naletel na isto mino. Da sem jo pohodil že desetkrat, nisem omenil.

Ura je štiri zjutraj. Ob enih sem bil že z eno nogo v postelji, potem se je pa iphone naenkrat zbudil z novim softverom. Kar mi je vzelo še tri ure, ker sem potem hotel takoj potestirat, kaj je novega. Priklopil še enkrat ipad, saj zdaj bo šlo …

Pa ni šlo. Odnehal nisem. Zdajle se ravno resetira hčerin ipod. Še dvajset minut, da se prenesejo njene igrice in risanke - če katera zmanjka, bom kregan. Če ne bom prej zasp…

Objavljeno v Objektivu.

Umetno inteligenten

Že z dvema sem se danes pogovarjal, da sta malo nejevoljna, ker sta si pred tedni kupila iphone, ta teden so pa novi modeli prišli ven in je zdaj problem, ker se jima sline cedijo - in meni tudi - po novem supertelefonu. Kupila sta ga za evro in podpisala pogodbo s hudičem za dve leti, kaj pa zdaj? Sem šel vprašat svojega človeka na firmi, kakšni bodo kaj penali za predčasno razdrtje pogodbe in če bodo imeli kako drugo finto za tolažit njima podobne. Pravi, da se še ne ve, ker imajo še par tednov časa, preden začnejo z uradno prodajo, da pa bodo pogoji in paketi bržkone podobni kot doslej. In da se mogoče splača prebrat podpisano pogodbo, noter marsikaj zanimivega in tehtnega piše, najbrž tudi okoli predčasnega sporazumnega razdiranja zaprmej obljubljenih, zmenjenih in podpisanih dogovorov.

Nekaj razočaranja je bilo čutiti v torek zvečer, ko smo na mreži spet sproti napol v živo preko novičkarskih portalov spremljali predstavitev novega iphona 4S. Enakega dizajna kot prej, le hitrejši je in boljši fotoaparat ima, vse druge novosti pa so v bistvu le stvar softvera. Tako da nanje lahko računajo tudi uporabniki starih iphonov, vse tja do več kot dve leti starega modela 3GS, ki je začuda še vedno v prodaji. To, da je dizajn na zunaj popolnoma enak staremu, je seveda velik minus. Če ga v Žmaucu dam na mizo, bom moral sam cukati kolege za rokav, lej, novega imam. Vsaj kako novo barvo bi lahko uvedli, da bi se videlo in občudovalo! Džizs, Apple!

Razočaran je bil tudi Wall Street, Applove delnice so takoj po predstavitvi padle za debelih pet odstotkov. Kar veliko pove o njega kratkoročni ali dolgoročni logiki. Da je pač ni. Nihče mi ne bo razlagal, da je firma zdaj manj vredna kot prej samo zato, ker novi telefon ni špičast, ker nima novega imena in ker ne projicira 3D-slike naravnost v možgane. Kaj zaboga pa še hočete od enega telefona? Saj se vas še spomnim na nokiinih bananah, pa ni takrat nihče vpil, da jim česa manjka!

Vseeno pa priznam, da me novi osemmegapikselni fotoaparat zelo mika. Nove leče, izboljšan optični senzor, možnost snemanja 1080 HD videa. Zelo rad fotografiram, navdušen že nad “starim” modelom, končno fotoaparat, ki ga RES nosiš vedno s seboj! Na flickrju je štirica daleč najbolj priljubljen fotoaparat vseh časov in tako preverjeno in dokazano odličen. Vprašanje je le, ali so za odtenek lepše in večje fotke, ki jih zmore 4S, vredne menjave telefona? Z drugimi besedami, ali je izgovor dovolj dober? Če vam rečem, da mi fotografiranje res veliko pomeni? Če obljubim, da naslednjega pa res - res, častna! - preskočim? (Če ne bo petica prinesla kaj radikalnega, se razume. Ahem. Potem ne odgovarjam.)

Ob predstavitvi Sirija, sodobnega digitalnega asistenta, kot mu rečejo pri Applu, ki uboga in odgovarja na govorne ukaze, so se mi v glavi vrteli filmi. Prizori iz Odiseje, Hudičevega semena, Iztrebljevalca in drugih znanstvenofantastičnih filmov, v katerih se ljudje pogovarjajo z računalniki kar brez tipkanja, na ti in se vsi razumejo in so srečni. Na, zdaj smo že skoraj tam. Siri namreč ni le sofisticiran softver za prepoznavo govora, ampak zna razumeti pomen izrečenega glede na kontekst pogovora, lokacijo sogovornika in logiko jezika. Če česa ne razume, zna z podvprašanji zelo natančno izluščiti, kaj od njega za božjo voljo hočeš. Ne razume vsega in se z njim ne da kar prosto pogovarjati, to je zaenkrat še vedno le sci-fi, razume pa omejen, a relativno širok nabor ukazov ali vprašanj, ki se bo sčasoma samo še širil. Kako vse skupaj deluje, pa si morate pod nujno sami ogledati, google ve, kam se obrniti. Vpišite “apple siri”. To morate videti, če še niste, je eden tistih momentov, ki navduši ali pa zmrazi.

Kakšno je vreme danes? Dingdong, takšnole, tule je napoved. Koliko je ura v Parizu? Dingdong, toliko in toliko. Zbudi me ob šestih zjutraj. Dingdong, budilka je nastavljena na šesto zjutraj. Poišči mi dobro grško restavracijo kje blizu. Dingdong, našel sem štirinajst grških restavracij v okolici, tule je zemljevid.

Viš, to pa že ni več hec. Kajti glasovne ukaze zna moj mac ubogati že od leta ne vem katerega, najmanj pa od 2004, ko sem se prvič igral s tem, a je zadeva tako neuporabna, da je še danes zakopana globoko v sistemske preference, od koder se jo da vklopit, če veš, kaj iščeš. Tudi na guglfonih imamo “nekaj podobnega”, se bodo hitro oglasili fandroidi, Google Voice uporabljamo že od zdavnaj! Že, a to ni to, fantje, verjemite! Vklopiti mikrofon in prepisati izgovorjeno v iskalno polje je eno, Siri pa na drugi strani že močno smrdi po pravi umetni inteligenci. Ne se čudit, projekt ni nov in iz riti potegnjen, razvoj je že pred desetimi leti finančno krepko podprla ameriška vojska, pred nedavnim pa je vse skupaj kupil Apple in integriral v zadnjo inačico operacijskega sistema. Da zaenkrat teče le na novem iphonu 4S je, stavim, le začasna omejitev.

S slovenščino pa seveda še nekaj časa ne bo nič. Zaenkrat le angleščina, nemščina in francoščina, sčasoma bodo dodali še druge svetovne jezike. Najbrž ni treba posebej razlagat, da smo med zadnjimi v vrsti. Nič ne de, ko se bodo telefoni uprli in začeli pobijati ljudi, nam bo pasalo nekaj fore.

Objavljeno v Objektivu.

Amazon napada

V sredo popoldne sem si pripravil kokice in pijačo, da bom v živo spremljal predstavitev tiste neizogibne Amazonove android tablice, o kateri sem, skromno priznam, jasnovidno pisal na tem mestu že pred meseci. Da je neizogibna, sem trdil, in od vseh možnih tekmecev Applu še najbolj nevarna, ker ima “zadaj”, kot radi rečemo, kompleten potrošniški ekosistem, kakršen sodobni tablici dandanes pritiče. Sistem za nakup aplikacij, filmov, nadaljevank, muzike in elektronskih publikacij (knjig, časopisov & revij) je za preživetje kakršne koli tablice nujen. Pri telefonih, tudi pametnih, (še) ni tako, tam je zaenkrat dovolj solidna kamera, par igric in menuji, ki se ne zatikajo pa gre. Pri tablicah gre pa na nož. Ker tržišča tablic sploh ni, je le tržiše ipadov, bla, bla, bla.

Če je telefon, pa če še tako strupen, namenjen predvsem komunikaciji, so tablice namenjene konzumaciji. Tablice kličejo po vsebinah, ki jih je treba nekako pretočiti noter. Zaenkrat poznamo štiri firme, ki so takšnega ekosistema na globalnem nivoju sploh sposobne: Microsoft, Google, Apple in Amazon. Vidi kdo še koga? Morda Sony? In od te velike četvorke sta zaenkrat le dva, ki imata ekosistem v pogonu, Apple in Amazon. Microsoft se nekaj trudi, Google menda tudi, haska pa ni. O lastnikih androidnih tablic slišim le na twitterju, videl pa še nobenega nisem. Lastnika. Windows 8 so na sporedu prihodnje leto, do takrat pa bo Microsoftova tablična srategija, kot kaže, na dopustu.

Spletnega prenosa (tega ob svojih predstavitvah začuda niti Apple ne zmore) ni bilo, razen peščice blogerjev, ki so, kot se jim spodobi, v živo tipkali in fotkali iz parterja. Vse skupaj se je, zanimivo, dogajalo v New Yorku, daleč od Silicijeve doline, tehnološkega središča sveta. S tem so baje hoteli povedati, (so vnaprej razlagali spletni insajderji,) da Amazon napada tekmece (beri: Apple) z medijsko in ne tehnološko strategijo. Ergo New York.

Novi kindli so resni plejerji. Predstavitev se je začela s posodobljeno različico “starega” črnobelega kindla, le brez tipkovnice in ekranom na dotik. Nič pretresljivega pravzaprav, razen cene: piškavih 99 dolarjev za osnovno varianto, 79 za oskubljeno brez ekrana na dotik (in občasnimi oglasi). Gobec mi je odprlo. Sem vedel, da se bom počutil kot cepec, da sem ga šel kupovat spomladi.

Končali so z zvezdo večera, težko pričakovano androidno barvno inačico kindla, tako, ki zna pokazati fotko in zavrteti film. Tablica je sedempalčna — za polovico ipada, kot nesrečni Samsungov Galaxy Tab — in na prvi pogled jako cortkana. S ceno, da te spet na rit vrže: pičlih 199 zelencev! Tam nekje v daljavi si pa božični prazniki že zlovešče manejo svoje korporativne šape.

199 dolarjev? Halo? Kako? A si ti mal normalen? Hudo! Ne mi razlagat, da najbrž prodajajo hardver z izgubo, ki jo nameravajo pokriti s prodajo vsebin, ker jim tega res ni treba. S svojo softversko inačico kindla so že lep čas prisotni na vseh konkurenčnih tablicah — ja, tudi na ipadu, jasno — in bi lahko zdajle že lepo sedeli in predli čas na prste, če bi jih zanimala samo prodaja vsebin. S profitom iz hardvera so kvečjemu na nuli, profita pri takšni smešni ceni morda res ne delajo. Ni kamere, ni mikrofona, ni 3G povezave, ni kompasa in podobnih senzorjev, samo 8 GB pomnilnika … Ampak $199? A si ti mal normalen? Halo? Kako? Hudo!

Resda pozabljam, da je vse skupaj praktično še na papirju. Prednaročila že pobirajo, v roke kupcev pa pridejo napravice šele čez kak mesec, tako da bo na končno sodbo treba počakati. V ljubljanskih trgovinah sem že videl tablice po smešnih sto evrov, ampak tista plastika ne zmore niti menuja odpret brez pavze, kaj šele da bi vrtela gibljive vsebine! Prvi demo posnetki na youtubu pravijo, da tokrat ne bo tako. Uporabniški vmesnik se ne zatika in igrice so videti odzivne. Kabla ni treba, vse vsebine se hranijo na strežnikih, hrambo (doživljensko?) časti Amazon. Muzika, video, knjige, vse gre v oblake. Ni da ni.

Po fotkah sodeč je sumljivo lahek, na uradnih fotkah ga neka manekenka pomenljivo drži za vogal s samo dvema prstoma, živjo ipad, pa drgač? Kar poleg primerjave s konkurenco odpira cel kup z baterijo in nje vzdržljivostjo povezanih vprašanj. Da bi vzdržala nekaj tednov, kot smo navajeni pri črnobeli e-ink inačici, lahko seveda kar pozabimo. Ne bo šlo. Ta ekran sveti v temi in rabi štrom. Ampak koliko?, to je zdaj vprašanje! Dovolj za en z videom razdolgočasen čezoceanski let? Ali le od Litije do Čateža? Bistvena razlika! Saj pravim, bomo videli.

Spletni guruji komentirajo, da se Applu ni treba bati, ker da je novi Kindle Fire drugače plasiran, precizneje pozicioniran in konvergentno koncipiran. Jaz pravim, da naj kar se. Ne bi se čudil, če bi se v trgovinah ta teden ipadi nenadoma pocenili za kakih sto dolarčkov. Ne, sploh se ne bi čudil. Moorov zakon zahteva svoje in do zdaj nas še ni pustil na cedilu.

(Objavljeno v Objektivu.)

Aboniran na odklop

Včeraj pozno zvečer sem po nekajdnevni odsotnosti prišel domov in je bila hiša v temi. Po nevihti je bilo, najbrž je šla varovalka, sem si mislil. Naselje pod nami je bilo razsvetljeno, tako da ni šlo za kak problem distributerja ali bognedaj redukcijo. Samo naša hiša v temi. Pregledam avtomatske varovalke — pa so vse v redu, vsa stikala poravnana v vrsto. Nevihta je najbrž hudo sekala. O. Moj. Bog! Spet! Deja vu. A nisem o tem že pisal?

Ne bom govoril, da me je zgrabila panika, to imajo rezervirano na popteveju v poročilih, mi je pa res postalo naenkrat malo tesno. Brez elektrike, najmanj do jutra? Da bi električarji uleteli na pomoč takole zvečer, lahko človek le sanja, jaz bom pa od dolgčasa crknil, če ne pregledam kot vsak večer dnevnega toka na twitterju in RSS novic s spleta. Nikoli ne grem spat pred eno zjutraj, kaj bom počel do takrat? Če dobim štrom nazaj jutri dopoldne, bom lahko srečen!

Zanimivo pa je, da sem najprej pomislil na internet in kako me bo ohromila in omejila njega odsotnost. Še pred desetimi leti bi najprej pomislil na televizijo in priljubljeno nadaljevanko, ki jo bom zamudil, ali pa Poglej in zadeni. Okej — pred petnajstimi. Da ni luči, tople vode in da se v zmrzovalniku zrezki talijo, je bilo pa tudi že takrat postranskega pomena. Navlečeni smo bili na teve. Tako kot sem včasih pozno v noč s smokiji in kokakolo zavaljeno ždel v fotelju in v polsnu z daljincem blazirano surfal po kanalih, o kabelska, vsaka ti čast! — tako dandanes s smokiji in kokakolo zavaljeno ždim v visokem polusnjenem pisarniške stolu delovne sobi z nogami na mizi in v polsnu z miško blazirano surfam po mreži, o optika, vsaka ti čast!

Zbral sem se, sedel na stopnice v razmislek. Če je prenosnik napolnjen, (in kolikor se spomnim, je!) lahko z njim preženem nekaj dolgčasa, ravno včeraj sem stočil z mreže celotno prvo sezono Louie, tako da se vsaj dolgčasa ni bati. Fuu, za las je šlo! Ampak le za nekaj uric, ker predvajanje videa pospešeno srka baterijo. In nekaj svežih podcastov imam na telefonu, ta lahko igra skoraj do jutra. In, opa!, če smo že pri telefonu, lahko kar z njim prečekiram pošto, tok na Twitterju in RSS novice preko podatkovne GSM povezave. Kar je v bistvu najnujnejše, kar se internetne dnevne higiene tiče. V hiši imamo soliden Simobilov signal, YouTube recimo špila brez zatikljajev, kar je težko reči za marsikateri polmegabitni en-evro-na-leto šitpaket tipičnega slovenskega internetnega ponudnika. Nekaterim se vam zdi smešno, a tega res skoraj nikoli ne počnem na telefonu, pametnem kot že je — in sem se tega šele sekundarno domislil. Da sem v bistvu preskrbljen.

Aja, še prej je pa treba poklicat električarje, vsaj zapišejo lahko napako že zvečer, da lahko zjutraj serviserji takoj krenejo na teren. Oziroma k naši hiši, mogoče bo pa prva na vrsti. Ampak še prej …

… Že sem imel telefon v roki, ko sem se spomnil, da bi se pa mogoče splačalo vsaj prečekirati in vreči oko na tisto električno omarico, ki jo imamo po novem vdelano zunaj ob cesti pred vrtnimi vrati. Čakaj, čakaj … sem res tam skozi stekleno okence v omarici zagledal nič dobrega obetajočo utripajočo rdečo lučko. Aha! In lej ga hudiča, saj mi je res lani en električar nekaj razlagal o nekem knofu za glavno ulično varovalko, pa ga nisem prav resno poslušal, čakaj, čakaj … in sem res našel en velik bel gumb, vdrt v ohišje! Klunk je naredilo in so se prižgale avtomatske luči na dvorišču. Ha! Bravo! Rešen!

V hiši vse okej, le na tleh v kuhinji nerazumljivo ogromna luža nedoločljive tekočine in skrivnostnega izvora. Ne bom razlagal, kako sem v vprašaj spremenjen pregledoval pipe in napeljavo, zmrzovalnik, oziroma ledomat je bil. Brez štroma je čez dan spustil lužo kot kak maščevalen pes, prekleti pezde. Brcnil sem ga dvakrat. Drugače pa vse vsaj na prvi pogled v operativni pripravljenosti.

Vse razen interneta oziroma modema. Ta ni preživel nevihte in strele, podobno kot lani, ko je poleg njega (oziroma njegovega brata) uničila še nekaj drugih naprav gor po hišni mrežni napeljavi. Enemu macu je scvrlo mrežno kartico, en brezžični usmerjevalnik je bil do konca fuč, na mrežnem razdelilcu je pa skurilo pol portov. Tokrat je v travo zagrizel le T-2 modem, to pa zato, ker sem po lanskoletni grenki izkušnji v BTCju prerofkal vse žive tehnične trgovine in kupil najdražji protiudarni filter za ethernet, kar so jih imeli. Danes se seveda trepljam po hrbtu. Vse naprave so preživele, na suhem je ostal le nesrečni modem. Če se T-2jevcem ne zdi vredno montirati kake zaščite, se meni tudi ne, sem si skisano mislil v tolažbo. In kar je najhuje, z njihovo servisno agilnostjo sem bil že enkrat hudo razočaran. Kot kaže, bom o hororju odklopljenosti pisal redno vsako leto. Jutri dopoldne pa lahko pozabim na konekšn s svetom. Najbrž tudi pojutrišnjem.

Harakirija me je rešilo dejstvo, da lahko za priklop v svet uporabim telefon in t.i. data tethering. Pred meseci sem zadevo preizkusil in potem nikoli potreboval. Telefon se poveže na internet preko 3G povezave in preko kabla, bluetootha al wifija zvezo posreduje računalniku. Če nisi kje v rovtah, so hitrosti kar spodobne.

In res, kar udobno gre. Zelo zadovoljen! Preživel! Surfal sem dolgo v noč in jutro začel z Stewartom in Colbertom, kot da se ni nič zgodilo. Serviser pa je uletel že ob treh popoldne.

Objavljeno v Objektivu.