Futer

Želje in načrti

Nazaj se je lahko ozirat. Česa si pa želim, kaj pričakujem od prihajajočega leta? Poleg svetovnega miru, seveda, da me ne bodo misice postrani gledale, kot da že nisem tega skozi dal. Pogovarjamo se o digitalijah, ne? Torej, kaj bo novega na moji delovni mizi?

Nekaj zadev je že jasnih, se ve vnaprej zaprmej. Jeseni, ko se iztečejo prve dveletne pogodbe, si omislim novi iphone 5. Tistega, ki smo ga zaman čakali letos, pa smo dobili le oznako S in kolektivno pobešene nosove, ker je videti enak kot prej. Petica bo res nekaj novega.

Ampak kaj? Kaj hudiča še manjka temu iphone hudiču? Iz glave se domislim samo še boljšega fotoaparata, pa še ob tem bomo le skomignili. Česa še nima, kar nujno potrebujemo, pa se še ne zavedamo? Pustimo se presenetiti.

Baje, da pride novi apple TV, zaresen, z ekranom. Steve ga je omenjal tik pred smrtjo, pravijo, revolucija bo. Brez kablovja, “stari” teve kanalski program, kot smo ga od vedno navajeni, bo na njem le eden izmed iOS appov, kaj bi gledali, pa mu bomo preprosto povedali. Saj ste že slišali za siri? No, to!

Lytro

Lytro je eden tistih gedžetov, ki bi ga imel takoj. Minimalističen dizajn v obliki kvadra, tako nekako, kot bi tri kocke skupaj zlepili. Prijetne, žive barve, na prvi pogled nobenih gumbov. Si predstavljate? Če kdaj, je zdajle res priložnost, da vas spet povabim v google, vtipkajte “lytro”, prvi zadetek je. Potem pa se zazrite v čudni rdeči kvader z lečo in se skupaj z menoj čudite, a je tole res fotoaparat in zakaj je tak? Bogme, takole začudeno ga bodo gledali, ko ga prvič postavim v Žmaucu na mizo. To mi deli!

Je fotoaparat, ampak ne običajen. Po njihovih besedah gre za novo razumevanje fotografske svetlobe in kako jo zabeležiti. Današnji fotoaparati na film/senzor odtisnejo pravzaprav le dvodimenzionalni “vtis” fotografiranega prostora, pri tem se moramo nujno sprijazniti z izgubo ogromne količine podatkov o tem prostoru. Platonova jama in sence pridejo na misel, fotografija je daleč od realnosti. (In prav je tako, vpije umetnik v meni!)

Lytro namesto odtisa beleži tako imenovano svetlobno polje prostora. Novoizumljeni senzor je poleg občutljivosti za intenzivnost in barvo svetlobe občutljiv tudi za njeno smer. Rezultat je nekakšen “svetlobni vtis”, ki ga poseben softver zna pokazati na ekranu v obliki tako imenovane “žive slike”. Žive zato, ker jo je mogoče post festum ostriti in zumirati v računalniku. Zaenkrat, vse je odvisno od softvera. Demonstracijo ostrenja si morate nujno ogledati sami, na spletni strani je na voljo kopica posnetkov v preizkus, za povrh pa še magistrska naloga izumitelja tehnologije. Sem šel koj gledat, če ni kaj prepisano od Jakliča. Če prav razumem, podatki o svetlobni sliki prostora so zajeti, kaj vse je iz njih mogoče dodatnega izluščiti, pa še niti sami natanko ne vedo.

Jaz si predstavljam nekaj takega kot v Iztrebljevalcu. Če je v ujetem svetlobnem polju dovolj podatkov, bi se nekoč res nemara dalo gledati okrog vogalov na fotki. Z drugimi besedami, manj ko razumem, bolj me rajca. Prvo omejeno rundo so takoj razprodali Američanom, novo napovedujejo po novem letu, upam, da tudi za Slovenijo. Resnici na ljubo posnetki sami niso ravno osupljivi. Zagotovo pa je nenavadno nizka cena (slabih štiristo dolarjev) za izdelek s tako svežo in unikatno tehnologijo. Na tržišču ni ničesar podobnega.

Nest

Zato pa je tržišče termostatov popolnoma zasičeno. Tistih belih, bež ali sivih plastičnih termostatov, ki jih imamo v dnevni sobi in spalnici in smo se jih navadili in njih plastično nagravžnost iztisnili iz polja dojemanja. Ne opazimo jih, razen če nas zebe, nikoli niso prav nastavljeni in otroci so zmeraj krivi, da je nekdo nekaj premaknil. Nikomur pa v zadnjih petdesetih letih, odkar imamo centralno kurjavo, še ni padlo na misel, da bi se jih dalo kakorkoli izboljšati. Škatle so že desetletja enake, nova sta le LCD-displej in font v napisih. In cena nafte na zadnji položnici.

Nikomur, razen enemu bivšemu inženirju Appla, ki je začutil priložnost, da pomete z nedomiselno konkurenco. Firmo sem moral omeniti, ker se je tam naučil, kako se to naredi. Njegov termostat Nest je lepši in futurističnejši od iphona, če verjamete ali ne. Saj pravim, pejte si ga poguglgledat (sic!).

Notri pa se skriva še kup mikroprocesorske pameti in softvera. Kompatibilen z že obstoječimi termo sistemi, čeprav je dizajn futurističen in bi prejkone človek kje s strani pričakoval USB-konektor. Ki ga seveda ni, ker v vesolju centralne kurjave in toplovodarjev (Hej! Tišina zadaj!) ni USB-ja. Oni imajo svoje konekšne (Hej!) in nest jih vse obvlada. Malo je verjetno, da imate doma centralno kurjavo, ki je nest ne bi znal goniti. Za povrh pa še wifi-mreženje direkt na internet, da ga lahko programiraš kar preko spleta ali pametnega telefona. Za povrh-povrh pa še softverske možgane, ki beležijo navade uporabnika in mu samodejno prilagodijo delovanje. Ob štirih iz službe? Ja, gospodar, čakala te bo ogreta garaža!

Cena? Nič posebnega, 250 dolarjev. Zadovoljen. Čakam na svojega.

Srečnega pa zdravega!

Objavljeno v Objektivu.

Digitalizacija fovšije

Iz današnjega Objektiva:

“Prostorski portal Republike Slovenije razglašam za slovenski tehnološki dosežek desetletja. Na njem lahko preverimo, koliko je vredna tista ograjena bajturina z dvema balkonoma in bazenom na robu naselja, tista s terencem in pelc familijo, ki ne govori s sosedi. In ali se splača ugrabit tistega zoprnega mulca.

Slovenija se je znašla pred fantastično izvozno priložnostjo. Uspelo nam je digitalizirati fovšijo.

-Jonas”

Obsojeni na včeraj

Hej! Kaj je zdaj s to štalo z vsemi temi živimi reklamami na spletnih straneh, ki skačejo čez besedilo in se vrivajo vanj? Nimajo avtorji nič proti in ali jih sploh kdo kaj vpraša? Mar nimamo bralci nič proti in ali nas sploh kdo kaj vpraša? In kdaj bodo tudi pri nas vsaj tisti resnejši, tisti taveliki s pisarnami v nadstropjih, končno začeli izkoriščati vse možnosti, ki jih digitalne nule in enice ponujajo, ter nehali jamrati nad, oh, tako krivičnim zatonom papirja, celuloida in teve ekrana! Začeli končno razmišljati vsaj o tistih majhnih, a najbolj očitnih prednostih spleta pred tiskom, filmom ali televizijo? Se osredotočili na tisto, kar je na globalni kompjuterski mreži mogoče, tam pa ne?

Zaenkrat se pri nas vsi trudijo le okoli novih poslovnih modelov. Kako kaj zaračunati in za koliko, kako plasirati dodatne reklame v že prodane vsebine ter kako si na zategnjenem povodcu podajati uporabnika z ene sorte medija na drugega, da je le pod isto znamko. S teveja nas v podnapisih pošiljajo na splet, tam spet nazaj na Misijo ali Kmetijo, vmes pa še malo na mobilca tipkat lojtrce, cifre in zvezdice po ceni 1,44 evra za SMS ali kolikor pač že. Ne vem, ker si raje roko odsekam. (Zadnjič me je med oddajo Tina prosila za telefon, svojega ni imela pri roki, in je mirno odposlala en SMS za glasovanje, jaz pa obstal z odprtimi usti, kot da mi je kdo razdevičil telefon. S Slakonjo bi se stepel, z njo v tistih štiklih si ne upam.)

Nergam kot bralec in uporabnik spleta, pa tudi kot soustanovitelj in soustvarjalec bivšega spletnega medija, ki je prepozno zaštekal, v čem je pravzaprav finta. Želim si še ene šanse, za tri leta pameti več sem si vmes nabral in resneje jemljem vse skupaj. Že zaradi teh novih in jako vznemirljivih tablic, ki obljubljajo spet novo rad-bi-bil-zraven revolucijo. In po svetu se že marsikaj premika, pri nas pa spet kot da vse stoji na mestu. Razen pri parazitskem marketingu, seveda, tu smo pa v sami svetovni špici diabolične inovativnosti. Double recall vas pozdravlja. Ste vtipkali besedi? Kar je novosti, tehničnih in vsebinskih, so se zgodile le v oglaševanju in sprenevedanju okoli naklade oziroma “dosega”.

In kar je še slabše, tudi novi mediji, tisti brez analogne preteklosti (vključno z zloglasno bivšo Vestjo), se zaradi pomanjkanja navdiha (ali razmisleka) krčevito oklepajo starih vzorcev. Moja digitalna inačica tele kolumne je v bistvu le spletno arhivirana kopija tiskane izdaje. Vse morebitne prednosti, ki jih daje branje na spletu, so tu zavržene, razen da lahko kako neznano tujko iz mojega besedičenja poguglate s klikom ali dvema. Čudež tehnologije!

En primer: zakaj recimo niso ob vsakem spletnem članku priložene zemeljske gugl koordinate, da bi si bralec lahko na zemljevidu točno ogledal, kje se je kaj dogajalo? Ta ideja mi je začuda šele nedavno prišla na misel, ko so pred kakim tednom Američani odkrili izkopan mamilarski tunel med Tijuano in San Diegom, po katerem so menda leta tihotapili robo v Združene države. Seveda me je ob vsej tej mafijski sofisticiranosti zanimalo, kako neki je videti tisto obmejno območje, saj rov navsezadnje ni bil daljši od dvestotih, tristotih metrov. Kako hudiča? Prav rad bi pogledal na guglove zemljevide, pa žal ni nikjer objavljeno, kam naj točno gledam.

Če so bili še predvčerajšnjim šilček, svinčnik in beležnica obvezno orožje vsakega novinarja, včeraj pa diktafon, bi si človek mislil, da je že čas, da to funkcijo prevzame pametni GPS-telefon. Kavčnovinarji pa bi tudi lahko malo guglali, preden pritisnejo na gumb “Objavi”, če so že taki čarovniki s copy/paste.

Navajanje virov je pa posebna bolezen. Nihče noče. Da ne bi uporabnik zapustil strani in odsurfal drugam. Naj sam gugla, če ga že zanima, pomagali mu že ne bomo! Če že klika, naj klikne na reklamo, drugega ne dovolimo! Poslušaj, programer, ki te imam v službi, a bi se dalo naredit tako spletno stran, da bi uporabnika stresel elektrošok takoj, ko bi zapustil našo stran? Še bolje, pol sekunde prej, če je možno. Ni? S statično elektriko mogoče? Ne? Ni take kombinacije tipk? Si prepričan? Zadnji odgovor?… Kaj? Boljše vsebine???… Ne, ne, to se bi dalo po moje bolj elegantno rešiti softversko…

Da o videu in drugih migetajočih vsebinah niti ne govorim. Ne vem, če sem v življenju videl več kot eno interaktivno infografiko v slovenskem jeziku. Prekletih anket, IQ-testov za idiote in knofov za lajkanje pa najmanj tavžent. Pozor, zadeli ste ipad!

Jaz bi bil vesel, če bi se novinarji, pisci in vsi, ki imajo železo v ognju, enkrat vsaj sestali na to temo in se malo pogovarjali. Pa ne na kakšni smotani okrogli mizi, kjer si samo mikrofon podajajo in kimajo in sta Ćosić ali Pezdir zraven za začimbo in pridih intelektualnega diskurza na višjem nivoju. Ne, glave je treba staknit skupaj in se zmenit! Med sabo. Tako kot so se nekoč uredniki zmenili za volilni molk. Nihče sicer ne ve, čemu in komu v veselje, ampak zmenili so se. Da se.

Objavljeno v Objektivu.

Bližnje srečanje

Sedim na vrtu nekega poletnega večera zazrt v prekrasno, z zvezdami posuto nebo, s cigareto skrit pred familijo. Lej ga, Veliki voz, lej ga, Mali, eno kolo se mu slabše vidi, na koncu štange pa Severnica. Tamle desno Kasiopejin dvojni V, fotr ga vsakič omeni v demonstracijo svojega astronomskega dometa. In se mi zazdi, da je ena zvezda preveč, a ne vem, katera. Zrak otrpne, sosedov pes neha lajat, na ulico se spusti taka čudna tišina, čutiti je statiko v atmosferi. Električna tišina, samo spodaj tih brum, kot da imaš ozvočenje ful na glas, CD ne dela, zvočniki pa tiho brnijo.

Naenkrat se z neba spusti leteča cigara, vrata se odprejo na hidravliko, sssssssss, pšššššt, klonk - ven se usuje bela megla, spustijo lebdeče stopnice in en majhen zelen marsovec. Drobno telo, velika glava čudnih potez z antenama. Napol Polde Bibič, napol Lucija Čirović, ustnice Miše Molk. Za pasom laserska pištola čudne oblike. Lahko da je bil čitalec črtnih kod. Razmišljam, če imamo v hiši kaj marmelade.

Dober večer, sem tapata (imena si nisem zapomnil), prihajam s planeta tegaintega (takisto), sem novinar tegaintega spletnega portala, pišem ob sobotah kolumno o tehnologiji in gedžetih … A lahko par vprašanj?

Glas je spominjal na Eleno Pečarič, govoril je slovensko preko prevajalnika, montiranega v čelado. Skloni mu niso vedno štimali in stavki so bili bolj trdi - kakor jih pač zmore en google translate. Kar! odgovorim z vzdihom. Najbrž bojo tipična vprašanja okoli seksa, si mislim, kako se razmnožujemo, kolikokrat, s čim in podobno. Ali pa kaj radi zjutraj jemo, kam gremo na počitnice in kdo je “in” na sceni. Žuta štampa.

Iz žepa potegne beležko, oblizne svinčnik, pogleda naravnost v oči. - Zanima me, … od kod dobivate energijo?

Opa! Fant je očitno resen novinar, treba bo pazit, kaj se govori. Na sumu ga imam, da snema, previdno! … Niti najmanj si ne želim, da se mi režijo zaradi kakšnega butastega citata, izvzetega iz konteksta. Kogar nasadi Požar, daje intervjuje s hrbtom ob zidu. Kogar piči kača, se boji zvite vrvi.

Razložim, da imamo virov več, da pa se vse v bistvu zaenkrat vrti okoli nafte. Ne le energijo, iz nje izdelujemo tudi predmete, zdravila in vrečke za v trgovino. Vsa globalna ekonomija se v bistvu vrti okoli nafte. Škrab, škrab, škrab, piše vneto v beležko.

Nafta? Kaj pa je to? Nekakšen kozmični sok? Kako ga lovite? Z antenami? Niti pogleda ne dvigne, samo škraba. - Ne, ne, nafta je vnetljiva tekočina, črpamo jo iz zemlje. Pol jo pa kurimo, v bistvu.

Začudeno dvigne glavo. Pa je ne zmanjka? vpraša pomenljivo in, zdi se, pokroviteljsko. - Zaenkrat ne. Mogoče čez deset, dvajset let. Mogoče prej, nihče ne ve zagotovo. - Kaj boste pa potem? - Se še ne ve. - Kaj pa sonce? - Se zaenkrat ne izplača. Težko je jest žarke. Lahko je tebi, ki si zelen kot rastlina.

Hm, zine pomenljivo in kima sam pri sebi. Škrab, škrab, škrab. Meni neprijetno od drezanja v rane, želim si, da spremeni temo. Ekološkega jamranja sem naveličan in Zelenih tudi. Ne bo mi tale pingvin nabijal slabe vesti, naj me pusti živet! Naj si misli, kar si hoče, briga me, če on in njegovi na škrge dihajo, mi pač ne. Mejčken mi je šel počasi na jetra.

Kaj pa … - iz žepa potegne drugo beležko, pobrska po zapiskih - … Te-le-vizija? Sem prav rekel? Televizija? Baje da imate v vsaki hiši zaslon, ki ga opazujete, kadar nimate drugega dela. Baje da tako preživite večino prostega časa…

Ja, in program nam drugi izbirajo! ga presekam malo živčen in glasen. Kanale prestavljamo, in če je kaj zanimivega na sporedu, moramo počakat na določeno uro, da nam spustijo to in to nadaljevanko! In ob sedmih vsi naenkrat gledamo poročila, kot da smo zmenjeni, ker se drugače naslednjega dne nimamo kaj pogovarjat v službi! In ne, ne znamo si filmov projicirat direkt v možgane, in tudi če bi si jih, bi si Hollywood izmislil prepoved in telepatsko antipiratsko zaščito. Naši avti ne lebdijo, naše ladje ne letijo in naši telefoni ne hologramirajo! Naše internetne tablice so kvadrataste, vaše pa najbrž okrogle, bravo! Vladajo nam kreteni, ker na volitvah ni druge izbire, in kadar je priložnost, se radi vojskujemo! Tretjino življenja preživimo v komi! Naš drek smrdi! Ne znamo se teleportirat in naše računalnike je treba cepit proti virozam. Smej se, smej, a tehnologija ne prinaša sreče, je videt že po tvojem ksihtu zoprnem naprednem! Taki smo, kot smo, pomembno je le, da ne stojimo na mestu. Bomo že enkrat prišli tja, kamor je treba, štekaš, približek Yode? Marš nazaj na svoj planet cuzat vitamine in živet v kozmični hipi harmoniji, pankrt intergalaktični!!!

Ne vem, zakaj sem bil naenkrat tako grob. Mogoče, ker se je predstavil za novinarja, mogoče, ker sem nezavedni čefurofob. Obstal je kot E.T. na stopnicah s kavo za Cankarja. Trenutek mučne tišine. Meni v trenutku žal.

Nisem tako mislil, sem rekel tiho s suhim grlom. Prepozno. Obrnil se je in sklonjene glave molče zakorakal proti cigari. Surla do tal, dobesedno. Na vratih pa si vseeno ni mogel kaj, premagalo ga je, da se je obrnil in vprašal še, kar ga je v bistvu najbolj zanimalo:

Kaj pa ženske, kaj grizejo? - Nikoli! se zlažem. Zamišljeno je pokimal in zaprl vrata. Minuto zatem je od njegovega obiska ostala na nebu le še bela črta vesoljske cigare. Šele kasneje sem izvedel, da je bila izposojena in da je njegova civilizacija komaj odkrila parni stroj. Zdaj mi je žal, da mu nisem pokazal iphona in Angry Birds.

Objavljeno v Objektivu.

Napisi padajo

O telefonih se ni za kregat. Če pohvališ enega, se zameriš vsakemu, ki ima drugačnega. Zadnjič smo se na twitterju spet skregali in sem potem razmišljal, zakaj hudiča se čustva tako razvnamejo, kadar kak drug telefon omenim, pa če sem še tako previden. In sem bil RES previden, častna! Na blogu sem objavil fotografiji, posneti z dvema različnima telefonoma, nič kaj dosti komentiral, predvsem pa sem se vzdržal sodbe, katera fotka je boljša. Meni se je itak zdelo očitno.

Pa ni bilo. Nekdo je hvalil barve, ki so se meni zdele podrte, drugi je kritiziral zabrisano ozadje, ki se je meni zdelo imenitno. In ker nisem znal držati jezika, so mi kmalu očitali vse živo, od fanboyizma do poniževanja. Jaz pa nazaj, seveda, nikogar ne šparam. Vse zaradi ene yebene znamke telefona.

Še pri avtomobilih se ne kregamo takole, se ne spomnim, da bi se sploh kdaj. Bolj ko so pametne, te nove naprave, bolj oseben stik navezujemo z njimi. Ženske jih rade okrašujejo z obeski, da jih še bolj poosebijo. Moj je. Noter so moje fotke, telefonske. On posluša, ko se pogovarjam. On vse ve. Moj prjatu je. Ne pljuvat čez prjatle!

Ne bom več. Se pa čudim, da se nihče na twitterju več noče ravsat okoli politike. Se vam ne zdi, da se je zadnji teden vse nekam umirilo? Le Minister še vedno useka sem in tja kakšno čez Jankovića, ne more si pomagat, je pač pregloboko v igri. Upanja zanj nisem izgubil, ker sva se prav danes nekaj pričkala okoli strategije sistema iOS. Še vedno je heker po duši. Oprostim. Tako kot Crnemu, ki me je tudi okregal zaradi volilnih preferenc in mu je bilo potem žal, čeprav sploh nisem zameril, da se vtika.

**

Danes zvečer je na devour (devour.com, odličen izbor z youtuba) uletel zanimiv in najbrž zgodovinski posnetek prvega testnega poleta z električnim multikopterjem, podobnim, kot so tisti novi štirikopterji igračke na daljinsko vodenje. Le da je širok in dolg kakih šest metrov ter ima šestnajst propelerjev in pilota. Posnetek beleži, da je polet trajal minuto in pol in da so se potem objemali. Ali je bil let res zgodovinski, bo seveda odločila zgodovina sama. Če je bil, bodo zanamci veseli posnetka v visoki ločljivosti, mojo generacijo sta brata Wright zelo razočarala s tistim migetajočim črno-belim Čaplin filmom brez zvoka. In v čem je finta črnih cilindrov? Halo?

**

Berem najnovejšo biografijo Steva Jobsa, na ipadu seveda. Simbolično in pomenljivo, kot se spodobi. V Applovi trgovini elektronskih knjig je za štiri dolarje cenejša kot pri Amazonu. Zakaj in od kod razlika, ve samo ciganka, še papirnata inačica s trdimi platnicami (in ne kak navaden študentski “paperback”) je pri njih cenejša od tiste za kindle. Ne sprašujte me več. Pol se pa čudijo, če se zmedeni mulci zatekajo k piratom, tam je cena enotna in ni nobene zmede.

Nazaj k biografiji - na začetku so me davile podrobnosti iz mladosti in je bilo treba potrpeti, ker jih večinoma že poznamo s spleta in iz pripovedi bivših sodelavcev. Komaj čakam, da pridejo na vrsto tiste sočne, še neznane zgodbe zadnjih desetih let - kako se je pogajal z glasbenimi založniki, kako je nastajal iphone, zakaj je ipad tak in ne drugačen in podobno. Sveže trače hočem, tiste, ki jih čas še ni razkril. Baje, da jih je veliko notri.

Kljub neučakanosti pa lahko rečem, da se knjiga lepo bere in da je avtor presenetljivo neizprosen do svojega subjekta, kot mu je ta baje izrecno naročil, naj bo. In je. Vélikega vizionarja spoznamo zdaj kot navadno trmasto cmero, zdaj kot navadnega pragmatičnega manipulatorja, ki se rad podpisuje pod tuje ideje, drugič spet kot briljantnega, neizprosnega, a zahrbtnega pogajalca. In en kup sočnih koleričnih izpadov. A se mu vse oprosti, seveda. Saj pravim, na sredi sem in se veselim še sočnejšega branja do konca. Knjiga je top šit uspešnica tega meseca, že več kot teden dni kraljuje na prvi Amazonovi strani. Steve Jobs odhaja v sončni zahod in legendo. Napisi padajo.

**

Božič prihaja, dober izgovor za sprehod čez BTC. Vem, da je zgodaj, ampak v bistvu ni. Miklavž pride že čez mesec dni in je naše že razvadil, vmes bo pa spet kak rojstni dan kakega sošolca, včasih se mi zdi, da si jih kar izmišljajo. Otroška darila tako ali tako rad kupujem na zalogo, v hiši imam skrivališče, ga še niso izvohali. Lepa zaloga drobnarij, ki jih človek rad kupi, a nikoli potrebuje, in so idealne za rojstnodnevna darila. Lego kocke, baloni, flomastri, miselne uganke in tako. Za odrasle pa opinel pipci, maglite svetilke, zippo vžigalniki, karte z nagimi babami, kondomi v pastelnih barvah, kao za štos.

Pripovedujem zato, ker sem v kleti hale A opazil, da imajo na zalogi fenomenalni robotski kit lego mindstorms NXT 2.0, jaz sem svojega moral iz Dojčlanda naročat, prekleto! Če imate doma malo večje, pridne in računalnika vešče otroke z veseljem do tehnologije, ga ni boljšega darila. Pridni naj bojo zato, ker ni poceni (nekaj manj kot 300 evrov) - a če se otrok morda kasneje res zagreje za robotiko in nekega dne potrka na domača vrata s kompjuterskim doktoratom ali dvema, se boste radi spomnili dneva, ko vam je mulec spulil tiste tri stotake…

Objavljeno v Objektivu.

Električni popotnik

Vse se da zrihtat, rečem najprej, ko kdo toži o čudnih rečeh, ki se mu zadnje čase dogajajo na računalniku. Običajno je podobna zgodba – neka čudna napaka je, na Siolu (EPL, Amisu, T2, Big Bangu, vstavi po potrebi) so nekaj gledali, a ne znajo pomagati.

Noče se sinhronizirati, video se zatika, pošta izginja, kontakti se podvajajo ali pa računalnik noče na brezžično mrežo in kar je še takih zoprnosti, ki si jih zna povprečni kompjuter izmisliti. Jaz cepec pa se vedno ponudim pomagati, daj, da pogledam, kaj je narobe… In potem en, dva, tri in je ura pet zjutraj in se itak ne splača več iti spat. Tole še poskusim… Ko enkrat pomagaš, si za zmeraj servis, najprej kličejo tebe, ko se spet kaj sesuje, telefonska je na hladilniku.

Prejšnji teden sem recimo stari znanki s Pop TV reševal situacijo s koledarji na telefonu, ki se ji niso hoteli prav dodajati in povezovati s prenosnikom. Bilo je ravno ob tistem velikem “apdejtu” iz prejšnje kolumne in sva pozno v noč visela na chatu in posodabljala njene naprave, prej se nisem hotel problema niti dotakniti. Razlagala je, da ji nikjer niso znali pomagati, da je nosila računalnik po vseh možnih servisih in da so jo, nepopustljivo kot je, na koncu napotili na nekakšno mednarodno tehnično linijo, kjer je govorila z nekim tehnikom v Grčiji, ta pa ji je po dveh urah truda preprosto razložil, da sta pokurila zastonjske minute, hvala za klic in nasvidenje. Mene je klicala v zadnji sili, lej, obupana sem, zadnje upanje si, veš, da te ne bi morila.

Jaz sem jo tolažil, da se da vse zrihtat. Prek chata sem si predstavljal, da me posluša zlomljenega srca in otožnih oči, polnih upanja in vere v dobrega Boga. V mislih sem ji kot Jezus brisal solze z lica. Vse se da zrihtat.

Ko so se posodobitve končno končale, je stric Gugl povedal, da je problem najbrž v preobsežnem koledarju z arhiviranimi sestanki, sinhronizacija se takrat rada sesuje, hrošč je na strežnikih (in ne v računalniku), ga že odpravljajo, za zdaj pa ni zdravila. Če ima kakega takega, vprašam, pravi, da ja, v enega meče vse stare dogodke, da jih ima spravljene. Ko je bil nesrečni koledar pobrisan, so težave izginile. Toliko o Grčiji. Še ena zmaga Nočnega guglaša, slovenskega superheroja.

Naslednjega dne je klicala še ena znanka, iz Appla so ji začeli pošiljati neki spam, ne razume, kaj hočejo. Bili so računi za kupljene iphone igrice, sin je vedel geslo in je malo šaril po app trgovini. Škode ni bilo velike, mogoče za kakšnih dvajset evrov. Znanka je bila vseeno jezna, jaz pa spet junak, ker sem familiji prihranil bodoče denarne izgube. Ker sem na prvi pogled ločil račun od spama. Globine mojih deduktivnih spretnosti so nepojmljive. Spati moram zaklenjen, da me ne ukradejo.

Prenočevanja po hotelih sem se že kar odvadil, nazadnje smo ga biksali v Šentjerneju na snemanju Vampirja z Gorjancev. Kje je že to. Ampak tisto ni bil pravi hotel, le nekakšna razširjena gostilna s prenočišči na starinske ključe. Tako da sem bil kar malo presenečen, ko so mi v Podčetrtku zadnjič dali kartico namesto ključa v tistih njihovih bivših Atomskih toplicah, ki so jim ime zamenjali iz bog ve katerega razloga in ti nobeden ne zna razložiti, zakaj. Mogoče je imel Tito psa s tem imenom.

S tisto kartico sem se pa počutil kot v Las Vegasu pred kakšnimi desetimi leti, v zmedenem koraku mimo vrste neparnih vrat, podobno izgubljen sredi mini labirinta tapeciranih temačnih hodnikov. Lift je bil moderen in pameten. Povprečno pameten, pogovarjala se nisva, še niso tisti časi (in niti nisem prepričan, ali si želim, da pridejo.) Ali greš gor ali dol, toliko je že vedel, da se ni po nepotrebnem ustavljal, saj pravim, ne gre ga ravno hvaliti. Zato so bili pa gumbi hi-tech. Nerjaveče jeklo in digitalni displej v modrem startrek odtenku.

Plastične kartice in ključavnice na mreži, ki daje hotelirjem popoln pregled nad situacijo in biznisom v prostorih. Da se ve, kdaj lahko pride sobarica in kdaj poslati naročeno “študentko”, da se luči avtomatično ugasnejo, ko je soba prazna, in podobno. Na finto z lučmi sem jasno pozabil in šel težit receptorkam, da naj pošljejo električarja, varovalke so fuč, ipad se mi ne fila, luči ne delajo, kakšen je to hotel? Kartica jih prižge, gospod, so se smejale, v režo na steni jo vtaknite, jaz pa zardeval in nekaj brundal v brado o velikem bratu, da je pa to res vrhunec kontrole, če se mora človek zdaj že na vsakem koraku digitalno pofočkati.

Potem sem ležal v sobi in gruntal o digitalizaciji hotelov in potencialu že obstoječe tehnologije. Ali že obstaja kje hotel, kjer lahko kar s telefonom prek wifija odkleneš vrata sobe, če kdo potrka? Pokličeš dvigalo že na hodniku? Rezerviraš savno popoldne? Vklopiš klimo pol ure pred prihodom? Preveriš, koliko je stalo nočno pustošenje mini bara in ali je še kaj kolača v restavraciji, da ne hodiš dol zastonj? Rezerviraš spremljevalko ali dve za zvečer? Vse je že danes relativno preprosto rešljivo z malo HTML 5, solidnim API-jem in enostavnim hardverskim vmesnikom. Da, da bi se izognil nekompatibilnosti, bi sestavil kar spletno aplikacijo. Ne bi se čudil, da kaj takega že obstaja.

Potem sem šel spat. Na zunanjo kljuko sem obesil stari dobri analogni kartonček “Ne moti!” in šel v sanje štet električne ovce.

Objavljeno v Objektivu.

Metakomunikacija

Hewlett Packard se umika s trga osebnih računalnikov. Novica je odjeknila nekaj ur zatem, ko sem oddal kolumno prejšnjega tedna, in so bila tako moja razpredanja o slabi prodaji njihove tablice v soboto že nekaj dni zastarela. Prima. Tako je nesrečni touchpad zdaj tudi uradno kaput, preostanek zalog, ki sem jih omenjal zadnjič, pa so v nekaj dneh razprodali po smešnih 99 oziroma 149 dolarjev, odvisno od inačice. Raz. Pro. Da. Li.

Aha, predragi so bili!, se je kmalu razleglo po mrežosferi in računalniškem tisku. Če bi jih že v samem štartu ponudili za, recimo, dvesto dolarjev (namesto petsto), bi nemara zadihali samemu ipadu za vrat in kljub izgubi imeli vsaj šanso! Lahko bi malo stisnili zobe kot nekoč Microsoft z xboxom in požrli nekaj milijončkov minusa, dizajn tablice pa še malo oklestili s cenejšimi komponentami, da izgube ne bi bilo preveč. Ekran bi bil lahko za malenkost nižje ločljivosti, ohišje za odtenek bolj plastično, tablica za milimeter ali dva debelejša zaradi cenejše baterije… Ni hudič, da je ne bi HP-jevci - kaj ni bila to še včeraj globalische ugledna računalniška firma? - zmogli sestaviti za okroglih 300 čukov! In če bi trg že od prvega dne napadli s hiperagresivno ceno 200 čukov, bi se touchpad in njegov (njen?) baje imenitni operacijski sistem WebOS bliskovito in dovolj razširila med uporabniki in razvijalci, da bi lahko…

Lahko kaj? No, kaj? Čez leto dni povišali ceno nazaj na 500? Pokrili izgubo z inovativnimi reklamami v menijih? Prestavili proizvodnjo na severni tečaj in se zmenili s Božičkovimi palčki, ki so čez leto večinoma fraj in bi z veseljem delali džabe? Kaj?

Takšna razmišljanja so še posebej smešna v luči napovedi, da se Hewlett Packard umika iz računalniške proizvodnje. Touchpad je bil vnaprej obsojen na propad, razen če bi mu po kakšnem čudežnem naključju že v štartu uspelo povoziti ipada, česar pa najbrž ni nihče resno verjel. Vodilni so za firmo imeli že prej druge načrte. Za okroglih deset milijard (!) bodo namreč kupili neko obskurno britansko svetovalno podjetje in se posvetili korporativnemu svetovanju in tehničnim uslugam. V tošlu so jih imeli samo dvanajst (milijard), kar veliko pove o resnosti njihovih namer. All-in, vse ali nič. Tako kot legendarni IBM, ki je podobno potezo povlekel pred dobrimi šestimi leti: konec leta 2004 so svoj PC-oddelek nepričakovano prodali Kitajcem (Lenovo), češ da v potrošni elektroniki ni več pravega biznisa. Mediji so se čudili, konkurenca pa se je smeje trkala po čelu.

Ko so se ta teden na borzah HP-jeve delnice lomile in kotalile, se je smejal IBM. Pa še kdo. Vprašanje pa je, kdo je še na vrsti?

Kadar koga kličem po telefonu - kot da bi mi kri puščala, Gorenjcu! Kot sem navajen zapirati pipo in ugašati luč, zaključim pogovor ob prvem daljšem sogovornikovem vdihu. Tudi sredi stavka, če je treba, ne dam se tepežkat impulzom. Ko si izmenjava vljudnostne vzklike in informacije, nasprotniku - ja, lajf je tekma - ne dam več priložnosti, da me zapelje v kak obstranski pogovor ali bognedaj klepet. Na moj račun? Halo? Če je kaj pomembnega, saj lahko pokliče nazaj! Potem se pa lahko v miru meniva, ni blema, najbrž bom celo jaz tisti, ki se mu bo hotelo pogovarjati še o čem drugem. Temu pravim kvalitativno selektivna dvosmerna komunikacija. Smer klica je bistvenega pomena.

Nisem pa eden tistih, ki bi štirikrat zazvonil in prekinil. Ta praksa je nagravžna in bi me je bilo sram. Je pa učinkovita, to je treba priznati. Sem in tja se mi zgodi, da se zatipkam in koga pokličem nehote. Takrat panično ožemam telefon, da bi prekinil neželeni klic, redkokdaj mi uspe pravočasno. In me ljudje TAKOJ firbčno kličejo nazaj, kaj da sem hotel, in moram potem razlagat, da sem klical nehote, da je pes stopil na telefon, tisočkrat sorči. Firbec zmeraj zmaga, VSAK pokliče nazaj, kot da sem trinajstletna frajla, ki ji je zmanjkalo impulzov na kartici.

E, jaz pa NIKOLI ne kličem nazaj, če utihne po štirih piskih. Mene ne moreš takole dregat, prjatu, jaz imam živce. Jaz lahko počakam. Jaz se lahko potuhnem, jaz sem digitalni Winnetou. Boš že zvrcnil še enkrat, če ti je res do pogovora, najbrž z izgovorom, da je bil slab konekšn in da ven meče in da si bil v tunelu in da blablabla. Če pa ne in je res nuja, boš pa SMS odtipkal, se bova že nekako skonektala, če že voda gori. Klical te pa ne bom nazaj, pozabi!

Nove tehnologije vzpostavljajo nova pravila. Pri mobiteliranju - za razliko od nekdanjega “telefoniranja” - so se sčasoma razvila nova nepisana pravila. Denimo, včasih nisi vedel, KDO kliče. Že samo dejstvo, da se nam danes na ekranu izpiše ime kličočega, spreminja komunikacijsko igro. Če, denimo, pokličem Crnega (skoraj bi ga pozabil omenit) na mobilca in se ne oglasi, ga ne bom več klical. Po pravilih mora on poklicat nazaj. In če se takrat ne oglasim, me ne bo več klical. Opravil je svoje, pozvonil najmanj sedemkrat, oglasil se nisem, zdaj sem jasno jaz na vrsti za zvrc, itd. Metakomunikacijo ponavadi preseka dobro plasiran SMS. Takle mamo.

Pripis:

Piko sem pristavil in oddal tole besedilo - in je čez nekaj minut priletela meganovica, da je Steve Jobs odstopil z mesta generalnega direktorja Appla. Opa! Kolumno mi je uspelo ujeti za rep in pripisati tale odstavek, več prihodnjič.

Objavljeno v Objektivu.

Reklama pred reklamo

Včeraj sem prvič na YouTube videl posnetek, ki je imel v začetek vmontirano reklamo. Tako, ki se je ne da preskočit. Tako, ki si jo lahko privoščijo samo velike firme in se posebej zmenijo z YouTube. Reklamo za eno ameriško žajfo, ki je pri nas ni v trgovinah.

Posnetek je bil z uradnega youtube kanala ameriške televizijske hiše CBS, ki na njem promovira svoje televizijske oddaje in serije. Vse svoje videe imajo opremljene z nepreskočljivimi oglasi. Prima.

Seveda mi je, staremu internetnemu romantiku, ob tem takoj en kilobajt duše umrl. Kje smo, kam smo prišli, kam gremo? Kako, kdaj in čemu smo takole zatavali? Google, oh, Google! Še včeraj (se zdi) sem te na sestankih dajal za zgled, kako okusno nemoteče in ja, celo uporabne so tvoje reklame! Kako znaš izluščiti zrnje od smetja, kako lepo upoštevaš, da sem iz Slovenije, kako znaš prisluhniti mojim željam, še preden jih do konca odtipkam, kako natančni so tvoji zadetki! Ko si kupil YouTube, sem bil vesel. Zdaj bo internetni video končno zares zaživel, sem si mislil, zdaj bodo fantje zavihali rokave in naredili iz tega celo revolucijo!

Zdaj je tega pet let. Novega nič. Video v visoki ločljivosti je super - ampak kaj več se pa na YouTube že lep čas ni premaknilo. Namesto desetih minut je zdaj omejitev dolžine posnetkov pri petnajst. Še kaj? Takole iz glave se ne spomnim ničesar več… Aja, s kamero se zdaj lahko posnameš direktno v oblake. Aja, zdaj imaš natančen pregled nad statistiko svojih posnetkov, koliko ogledov in od kod. Tega včasih ni bilo. Reklam pa pred petimi leti SPLOH ni bilo! Zdaj pa tole sranje? Fiksirane reklame? Na, zdaj vem, kaj so počeli teh pet let. Spreminjali koncept spletnega videa nazaj v televizijo.

Saj ne bi toliko zameril, če bi na tistem CBSovem kanalu bilo kaj vsebine. Če bi se človek lahko naužil vsaj nekaj žlahtne ameriške teve kulture in malo pokukal, kaj se bo dobrega gledalo na slovenskih teve ekranih čez leto ali dve… Kakšno oddajo bi si ogledal ali pa pokukal v njihov nedvomno bogat arhiv. Nič od tega - tam so le povezave do posameznih izbranih epizod iz predpotopne črno-bele nadaljevanke Ljubim Lucy (I Love Lucy), drugega nič. Od sodobnih vsebin pa le napovedniki, odlomki in povzetki sezon najbolj priljubljenih nadaljevank, ena sama reklama za njihov program pač, nič novega. Novo je to, da moram zdaj najprej pogledat reklamo za žajfo, če hočem videt reklamo za teve program. Nekdo me ima za norca.

Auč! Pravkar so na mrežo pricurljale novice o prodajnih številkah HP TouchPada in so žalostne. V eni od ameriških prodajnih mrež Best Buy so jih prodali komaj 25 tisoč, desetkrat toliko pa jih hočejo neprodanih vrniti proizvajalcu (Hewlett Packard), ta pa jih nima kam spravit in je zdaj špetir. Recenzenti so napravico ob izidu v en glas hvalili - kdor je tabletko držal v roki, vsak je zatrjeval, da je zanimiva. HPjevci so stavili na svoj operacijski sistem (Web OS) in že s tem pobrali nekaj simpatij, ker smo se vmes mogoče že malo naveličali gugl-epl prevlade. A podobno kot novemu Microsoftovemu sistemu za mobilce tudi temu manjka širšega ekosistema in aplikacij. Saj se spomnite, kako sem oh in ah padel na sposojeno omnio 7 in dal kapo dol, bravo Microsoft? Bil navdušen nad svežino uporabniškega vmesnika? Resnici na ljubo ga imam že dva tedna le za važenje pred obiski. Z iphonom ne impresioniraš več nikogar, se ga je folk navadil. A ko grem ven, ostane omnia doma. Sumim, da ima Web OS podobne težave. Zgleda sveže in priročno, v vsakdanji uporabi pa počepne. In brez trgovinice z aplikacijami z nakupom na en knof si ga v dandanašnji konkurenci tablic popušil, prjatu. Na spletu vidim naslove, v katerih je nesrečna tablica preimenovana v OuchPad. Auč! Baje da tržišča tablic sploh ni, je le tržišče ipadov.

Novica tedna pa je nedvomno Googlov nakup Motorole Mobility za 12,56 milijarde dolarjev. To je tista firma, ki je pred leti s telefonom razr kraljevala na ljubljanskih uličnih plakatih in, sklepam, drugod po svetu. Se še kdo spomni? Vsaj bežno? Vsota 12,56 milijarde je, mimogrede, štirikratnik števila pi (4 x 3,14), naj se ve, kako Google rola. Tako kot so za tisti zloglasni paket Nortelovih patentov v večno Arhimedovo slavo vehementno ponudili 3,14 milijarde. Hudo, kaj? Če jim tistih patentov ne bi za 4,5 milijarde odnesla na hitro spajdašena Apple in Microsoft, Google pa v jok in na drevo, ker je vedel, da bodo batine. Brez vreče tehnoloških patentov je Android praktično prepognjen čez plot, s hlačami okrog kolen in napisom: Vtakni tu! Zadaj pa Apple s prgiščem viagre in fraj vikendom. Nakup Motorole je bil ena od rešitev, čeravno ne poceni.

Takole poroča Wall Street Journal: “Zaposleni - približno 20.000 pri Motoroli in skoraj 29.000 pri Googlu - se bodo morali navaditi drug drugega. Eden od bivših vodilnih pri projektu Android se je pohvalil, da imajo Googlovi uslužbenci povprečno za dvajset točk višji inteligenčni kvocient kot njihovi kolegi iz Motorole.”

Zanimivo, ni? Komentarja nimam, poante tudi ne. Zanimivo pač.

Objavljeno v Objektivu.

Kolaborantje

Godlerja ob vsaki priložnosti zbadam zaradi tistega 3D nintenda, ki ga je spomladi kupil takoj ob izidu kljub mojim odločnim protestom, češ da so igre predrage. Če jih je že kaj nakupil in zakaj ne? V skrajni sili da ga lahko takoj proda naprej, je opravičeval nakup še pred nekaj dnevi.

Potem pa je nintendu prejšnji teden, komaj štiri mesece po izidu, cena padla za debelih 80 evrov, skoraj za tretjino! O, kako sem bil zadovoljen, ko sem mu to novico lahko škodoželjno prvi nesel na nos! Ravno sta bila za nekaj dni z Maretom na obisku pri nas na obali, ko je zapel tviter. Pripravljamo en gledališki projekt v troje in smo bili zmenjeni za nekaj dni vaj na našem ranču nad Pacugom. Z Godlerjem piševa in nastopava, Mare režira. Novico je prenesel mirno in tiho, čeprav ga imam na sumu, da je šel na skrivaj butat z glavo v steno, ko je kakih pet minut kasneje spraševal, kje je stranišče. Zdelo se mi je, da ga dolgo ni bilo ven.

V tolažbo je zgodnjim (beri: nategnjenim) kupcem baje obljubljenih dvajset brezplačnih iger, mi je razložil naslednjega dne. In če se z druge plati pogleda, je zdaj v bistvu na plusu, ker, quod erat že nekajkrat demonstrandum, te igre niso prav poceni. S tem me je nekoliko zmedel. Še zdaj prav ne razumem - kako mu je uspelo argument, da stanejo igre za to nesrečno konzolo po 40 jodlanih evrov, kar naenkrat obrniti sebi v prid?

Na vajah za predstavo smo imeli s tehniko nekaj ne prav resnih, a hudičevo motečih tehničnih težav. Takih, ki ti sesujejo vajo ali recimo poslovni sestanek ravno, ko dobro steče. Ker smo zaenkrat še v fazi bralnih vaj ter besedila in redosleda skečev še nimamo zacementiranih (premiera bo, če bo Bog dal, enkrat oktobra), smo za sodobno kreativo primerno opremljeni. Predvsem operiramo brez papirja, ker se scenarij še spreminja. Godler je prinesel s sabo ipada in kindla, Mare pa prenosnega maca. Jaz imam ipada, kindla in v delovni sobi namiznega maca. Nanj je priklopljen mikrofon in star Yamahin električni klavir še iz časov Videošpona, nekaj skečev bo glasbenih. Vsi trije imamo iphone. Hiša je opremljena s tremi, priznam, cenenimi brezžičnimi usmerjevalniki, a ti lepo pokrivajo vsak kotiček v stanovanju in še lep kos vrta, če bi se umetnikom zahotelo imeti bralnih vaj kar zunaj, v senci akacij in s pogledom na morje. Ideja je seveda ta, da lahko v besedilo na licu mesta vnašamo popravke, opombe in nove ideje, sproti, kot se pač porajajo. Ni da ni, vse za umetnost.

Težave so se pojavile, ko smo prvič začeli vnašati spremembe. Od Prepisanih naprej za razpečavo materiala vsi uporabljamo odlični Dropbox. Če ga po kakem bizarnem naključju še nimate naloženega na svoj računalnik, ga naložite takoj! Ja, potrebujete ga, le da tega še ne veste, za tako dober softver gre! Kar takoj, ne bo vam vzelo več kot pet minut, jaz bom počakal. Se dobimo spet čez pet minut, skočim tačas v hladilnik po piksno. Recimo čez deset, da si ogledate vsaj njihov predstavitveni filmček, vam bo takoj vse jasno. Odprl se bo ob namestitvi.

Sem že nazaj. Kako se vam zdi? Hudo, kaj? Na vseh vaših napravah zna rezervirati posebno mapo, ki se preko interneta samodejno in skoraj trenutno sinhronizira. Če v to mapo naložite datoteko, se ta čudežno pojavi na vseh prijavljenih napravah. Za takle kolaboracijski umetniški projekt v nastajanju se pa Dropbox sploh zdi kot idealen. In tudi je. Ne gre pa vedno brez težav, smo ugotovili zgrda. Na namizniku z njim še nisem imel težav, tokrat pa se nam je zataknilo, ko se na Godlerjevem ipadu mapa ni hotela osveževati. Pol ure nama je vzelo, preden sva po resetu, izbrisu, reinštalaciji in ponovnem zagonu softvera obupala. Kasneje se je izkazalo, da je šlo za nek konflikt ob preimenovanju datotek in je Godlerju vse skupaj previdno shranilo v mapo z nekim starim imenom, če poenostavim zagato.

Gordijski vozel sva presekala s selitvijo scenarija v oblake (Google Docs), kjer je začuda vse delovalo brez težav. Ker tega servisa na ipadu še nisem preizkušal, sem bil nekoliko skeptičen, a glej ga zlomka, deluje brez najmanjših zatikljajev. Ne vem, zakaj se čudim, saj je bil navsezadnje izumljen prav za takšno kolektivno delo, tablice pa tudi niso več od včeraj, da bi jih pri Googlu dandanes ne obvladali. Vsak popravek besedila na eni tablici se v trenutku, ampak res v trenutku, prenese na vse druge, ki ga imajo odprtega. Črke se ti spreminjajo pred očmi, tako kot jih popravlja kolega zraven tebe. V rokah držiš živ papir brez črt, načečkanih opomb na robu in raznih puščic, ki kažejo razmetane odstavke. Če že moraš, lahko besede podčrtaš z virtualno rumeno ali dodaš opombe. Nikomur ni treba spraševati, če ima pravo, zadnjo različico besedila in če je njegov vrstni red prizorov pravi. Zadnja je vedno v oblaku, gor nekje v Ameriki pri guglovcih. Si moreš mislit?

O naših načrtih za uporabo telefonov in tablic med samo predstavo pa morda kdaj prihodnjič, imamo zanimive načrte. Tokrat naj le še omenim Crnega, ki mi je zadnjič na tviterju poočital, da ga imam skoraj vedno in včasih brez potrebe v zobeh. Sploh ni res, ne vem, kaj mu je.

Objavljeno v Objektivu.

Terminator bluz

Naprave so se mi začele kvariti na nove kreativne načine. Ni več dovolj, da mi nekaj crkne, zdaj je v modi, da mi crkne le na pol. Pri popravilih se najbolj zanesem sam nase. Na stručkote iz tehničnih trgovin se ni zanesti, sploh, če nisi na oknih. Tehnična pomoč operaterjev na internetu pa itak živi v nekem svojem paralelnem svetu, kjer se vse napake čudežno razreši z resetom modema. Mašine si pa zmišljujejo vse bolj kreativne načine crkavanja, da je težje diagnosticirati. Ker so mašine per definitionem žleht. Zmenjene so, da nas drkajo v glavo. Terminator je dokumentarec. Da filma Demon Seed (1977) niti ne omenjam, ker ga itaq ne poznate, mladež.

Včasih je bilo drugače. Kadar je recimo ob nevihti usekala strela, poka, poka, in si videl blisk leteti po kablih, črke tvoje diplomske naloge, ki si jo pisal pozno v noč, je pa kar posrkalo z ekrana v eno samo belo piko … — in ko je še ta po nekaj sekundah izginila, si lepo obsedel pred črnim ekranom in vrtel palce kot neandertalec, ki mu vzameš nintendo DS. Ampak si vedel, da če že ni zmanjkalo štroma, sta možni le dve varianti — ali je vrglo ven varovalko, ali pa je mašino vzel hudič. Druge ni. In če je bila hišna varovalka nedotaknjena, si imel še eno šanso: mogoče je pa skurilo samo napajalnik, ki se ga da zamenjat. Mogoče. Za namizne PCje niti ni problem, imajo vsi bolj ali manj enake in jih imajo v vsaki računalniški trgovini. Kje naj pa najdem zdaj tisto opeko na kablu za moj že mičkeno ostareli laptop, ki ga več ne proizvajajo in ima en tak čuden kvadratast konektor?

In četudi ti mašine ni več uspelo prebuditi iz večnih lovišč, si nekako čutil spokojno dokončnost digitalne Matilde. Terminatorja zalije razbeljeno železo in je filma konec, gremo domov, pa če se je zdel še tako neuničljiv. The end. Fin. Vege. Lepo greš in vržeš mašino v smeti. Solza ali dve, potem pa nobenega matranja, nobenega premišljevanja in tuhtanja, lepo v smeti, adijo. Oziroma v zabojnik za reciklažo, odvisno od stopnje družinske ekološke ozaveščenosti. Oziroma, odvisno od tega, kakšnega soseda imaš, če te bo prijavil ali ne. Kazni za ekogreh so po novem hude.

Danes so mašine pametnejše, trdovratnejše in zlobnejše. Ne pustijo se več kar zatolči. Zdaj crkavajo na obroke, na izdihljaje, da ti lahko še z zadnjim dihom naredijo nekaj škode. Novi terminatorji, ki so prišli za terminatorji. Ki se ti s krvjo na ustih režijo, kako si praskaš bučo in ne štekaš, kaj se dogaja. Kot kak partizan v filmu: Švaba ga z mitraljezom prerešeta na dvoje, obrne truplo na hrbet — in se zazre v škodoželjni režeči ksiht z granato v roki, igla izvlečena, hehehehehe, … Kaboooooom! Predator? Ista zgodba. Natočite si kave, vam povem en primer.

V začetku poletja smo z otroci spet letno migrirali na obalno domačijo in pustili firmo v Ljubljani fotru in Mac OS X strežniku v čuvanje. Ideja je ta, da fotr, ki ima ključ, vsake toliko pogleda po prostorih in v kuhinji natrosi mačkom — svoja vratca imajo — briketov, računalnik v hiši pa s priklopljeno kamero in softverskim alarmom bdi nad morebitnimi nočnimi vlomilci, za povrh pa še pobira pošto za domeno jonas.si in streže moje spletne strani. Verjemite mi, da sem si z leti napedenal hudo sofisticiran softverski sistem z opozorili, SMS sporočili, mailing listami, spletnimi servisi in “srčbl” wiki arhivom. Vse živo teče na tistem strežniku, od podatkovne baze in požarnega zidu do multimedijskega video, slišeo in teve serverja za domači kino, (via EyeTV Hybrid USB dingldongl,) imamo ga kar v dnevni sobi, pod televizorjem. Mac mini dual frickin’ core zmore. Ni da ni.

No, in je zadnjič zlezel skupaj, ko je v Ljubljani treskalo, v poročilih so ravno poročali, zjutraj ga pa ni bilo več na mreži. Na spletni strani www.jonas.si tema, tok elektronske pošte prekinjen, jaz pa sto in še nekaj kilometrov stran v kopalkah. Nemočen. Frustriran. Deprimiran. Ker sem takoj vedel, da ni varovalka, ki bi jo fotr preko mobitela lahko z lahkoto zamenjal. (Ne, ne mislim, da bi jo menjal preko telefona, jaz bi ga poklical, naj gre zamenjat. Pikolovci.) Zavihal sem namreč svoje unix rokave, pognal orodno vrstico in se odtipkal globoko v večer. Me kar odnese, Sherlocka. Ugotovil sem, da se naš osrednji hišni usmerjevalnik preko unixovega podmorniškega pinga namreč še vedno odziva. Dodatni wifi router v delovni sobi tudi. Crknil je samo mac. Kako? Zakaj? Kaj zdaj?

Predal se nisem. Vseeno sem poslal fotra v akcijo, naj gre pritisnit na gumb in zbudit prenosnik v delovni sobi. Brez fotra ne bi bilo nič. (Če berete tole, bodoči terminatorji, ne nas vseh pobit! Znamo priti prav.) Prenosnik se je avtomatično povezal na brezžično mrežo in sem lahko z obale preko terminala skočil nanj, od tam pa čudežno na “mrtvi” strežnik, ki se je tudi sam priklopil na wifi. Njegov ethernet pa mrtev. Da skrajšam zgodbo, po neprespani noči hekanja in gruntanja v orodni vrstici sem zjutraj le obupal, še prej pa na mreži z raznimi poskusi in prenastavljanji naredil toliko škode, da je bilo treba kasneje ure in ure popravljat, poštnega strežnika pa nikoli več nisem od mrtvih prebudil.

Na koncu se je izkazalo, da je crknil mrežni razdeljevalec (switch). Pa ne do konca! Samo polovica vtičev je mrknila, druga polovica je še dihala, ravno toliko, da je bil ta kos hardvera zadnje, na kar sem pomislil. Da je bilo ja še več škode. Ko sem ga nesel na fentat servis, je še dihal.

Objavljeno v Objektivu.