Ponesrečeni novinar
Od urednikov sem dobil nalogo spisati en kratek tehnološki pregled leta, spis tiste sorte, ki jih radi beremo ob koncu leta in so zraven reklame za novoletne teve ali mobitel pakete. Jaz se že veselim raznoraznih pregledov v televizijskih poročilih med prazniki. Tisto, ko zberejo najbolj neumne izjave, najpomembnejše dogodke, najhujše nesreče, teve kikse, rekorde in napovedi vedeževalcev. Konec leta pač, ko gre vse na izi.
Naloge sem bil vesel, potem sem se pa kmalu zavedel, da mi iz glave razen tistega švicarskega bozona pravzaprav nič ne pade avtomatično na misel, pa še ta le zato, ker so o njega odkritju pisali pred slabimi tremi tedni in so debate o njega ontološki pomembnosti še sveže. Ker je vmešan Vatikan in je njega obstoj menda na nitki, če ne celotnega človeštva! Ali smo ali nismo? Če smo, od kod nam masa in kilogrami in kako smo nastali iz nič? Baje da je zdaj jasno, da nas ni ustvaril bog, ampak njegov delec. Božji delec - bozon, šmozon! Hvala bogu, da so ga končno zasledili in zdaj vem, da nisem izmišljen. (Hvala bogu, ja. Od duhovitosti kar mencam, mater sem dober!)
Na hitro me je spreletelo, da je eno pisati mnenja in razmišljati v kolumnah, drugo pa beležiti dejstva in jih pregledno komentirati kot en resen, čeprav lahkoten novinar. Ki to sploh nisem, ker nimam pravega faksa in ker me v Društvu novinarjev nočejo. Sem se jim enkrat ponujal na račun soustanoviteljstva spletnega medija (remember Vest?), pa so se mi samo smejali. Čista resnica, veliko dajo na šole in strokovnost. Si človek ne bi mislil, ko vrže uč na grmado časopisov ob čigumijih na bencinski pumpi.
Google bo pel, mi je že jasno. Ne, še boljšo zamisel imam! Pejmo raje prašat twitter, kaj se mu je zdelo letos tehnološko prelomnega, ni hudič, da ne bi vedel in kaj zanimivega predlagal, monstrum tisočglavi, da ne bom po svoje nekaj v temi tipal. Moje tehnološko obzorje je zasičeno s pametnimi telefoni, ipadi, fotoaparati, družabnimi obrežji in USB šilčki za svinčnike (je priznal nerad in sklonjene glave). Včasih si bil lepo naročen na Življenje in tehniko in si bil lepo na široko obveščen o vsem, kar se v znanosti dogaja, danes pa si nehote samofiltriraš informacije s spleta in se niti ne zavedaš, da izgubljaš širšo sliko. “Izgubljaš” je morda preostra beseda, vsekakor pa je slika ob robovih meglena. To je pač cena samourednikovanja vsebin. In pride prav en takle letni streznitveni šut s strani, da se malo ozreš naokrog čez spletne planke. Velja za vse vrste medijskih vsebin. Izberemo, kar nas zanima, ostalo pa se vedno bolj pomika v drugi plan. Google pa nas opazuje, beleži in sodeluje. Stran z nezanimivimi iskalnimi rezultati! Ne vidiš, da avtomobili človeka ne zanimajo, kaj mu jih turiš pod nos? Daj mu raje povezavo na trenirke, če češ, da bo kaj biznisa z njim!
Ko sem namreč res skočil na mrežo prašat, kateri letošnji tehnološki dosežki so omembe vredni, me je med predlogi presenetilo nekaj referenc iz avtomobilske industrije okoli električne revolucije, zelene vožnje in globalnega ohladitvenega gibanja. Meni neznanih tehnoloških čudežev, da kar zardevam. Krivim sistem, ki nam je prepustil urednikovanje vsebin v lastne roke, če ni tudi to le iluzija in že dolgo nevede živimo v softverski matrici. Kdaj sem nazadnje mlel kako informacijo, ki je nisem dobil s spleta? Kaj če spleta sploh ni, ampak mi na drugi strani šipe računalniškega zaslona skače en majhen hiter črnec, ki z barvicami riše črke po steklu, jaz pa mislim, da sem z Ameriko na liniji… Kje si, Keanu?
Socialno družabni kolegi so se seveda izkazali in navrgli kopico zanimivih predlogov, za pregled leta jih potrebujem le pet najbolj prelomnih in zanimivih. Takole na uč se mi zdi, da bom v izogib sramoti le za enega moral poseči po dodatnem wiki/gugl izobraževanju in je zadeva dovolj zanimiva, da ne bo dolgčas in da jo bom znal pošteno ter duhovito predstaviti. Me pa malo skrbi, da me takole vleče v zloglasne copy/paste vode, ki mi grejo tako jako na jetra. Malo wikipedije, malo gugla, prevedeš, premečeš, se podpišeš z inicialkami in imaš spletni članek. Kdo je to, a sem to jaz?
Do roka za oddajo je še teden dni. Če bom vmes o tem pošteno razmišljal, se mi propada ni bati. Od kolegov s spleta si bom sposodil le namige, z wikipedije le podatke, potem pa zaoral po svoje. Če česa ne razumeš, priznaj, kar obvladaš, razloži, pa bo.
Z Misijo Evrovizija sem se lepo potunkal, le z drugega brega. Toliko prošenj za intervjuje po elektronski pošti nisem imel še nikoli. Moderni časi. Na intervjuje se namreč ne hodi več osebno okoli z nekakšnim snemalnikom, ni več moderno. In vse tisto pretipkavanje, komu se pa še da? Ugibati nerazločne besede? A ni lažje kar po emailu? Ni ga lepšega, če lahko oddaš intervju uredniku s tremi sladkimi ukazi: copy, paste & send. Voila! Da imajo drugi estradniki take intervjuje najraje, pravijo, ker lahko sami napišejo odgovore od črke do črke in ni nikoli težav z avtorizacijo!
A ja? No, jaz sem pa prestar in prenaveličan, da bi se ukvarjal z avtorizacijo, imam raje eno drugo metodo. Ko intervju izide, ga ne preberem in me nenatančnosti nikoli ne zmotijo, stvar rešena! In ko dobim vprašanja po elektronski pošti, odgovore posnamem na mobilca in pošljem nazaj zvočno datoteko. Naj tipkajo vsaj enkrat na mesec.
