Obsojeni na včeraj
Hej! Kaj je zdaj s to štalo z vsemi temi živimi reklamami na spletnih straneh, ki skačejo čez besedilo in se vrivajo vanj? Nimajo avtorji nič proti in ali jih sploh kdo kaj vpraša? Mar nimamo bralci nič proti in ali nas sploh kdo kaj vpraša? In kdaj bodo tudi pri nas vsaj tisti resnejši, tisti taveliki s pisarnami v nadstropjih, končno začeli izkoriščati vse možnosti, ki jih digitalne nule in enice ponujajo, ter nehali jamrati nad, oh, tako krivičnim zatonom papirja, celuloida in teve ekrana! Začeli končno razmišljati vsaj o tistih majhnih, a najbolj očitnih prednostih spleta pred tiskom, filmom ali televizijo? Se osredotočili na tisto, kar je na globalni kompjuterski mreži mogoče, tam pa ne?
Zaenkrat se pri nas vsi trudijo le okoli novih poslovnih modelov. Kako kaj zaračunati in za koliko, kako plasirati dodatne reklame v že prodane vsebine ter kako si na zategnjenem povodcu podajati uporabnika z ene sorte medija na drugega, da je le pod isto znamko. S teveja nas v podnapisih pošiljajo na splet, tam spet nazaj na Misijo ali Kmetijo, vmes pa še malo na mobilca tipkat lojtrce, cifre in zvezdice po ceni 1,44 evra za SMS ali kolikor pač že. Ne vem, ker si raje roko odsekam. (Zadnjič me je med oddajo Tina prosila za telefon, svojega ni imela pri roki, in je mirno odposlala en SMS za glasovanje, jaz pa obstal z odprtimi usti, kot da mi je kdo razdevičil telefon. S Slakonjo bi se stepel, z njo v tistih štiklih si ne upam.)
Nergam kot bralec in uporabnik spleta, pa tudi kot soustanovitelj in soustvarjalec bivšega spletnega medija, ki je prepozno zaštekal, v čem je pravzaprav finta. Želim si še ene šanse, za tri leta pameti več sem si vmes nabral in resneje jemljem vse skupaj. Že zaradi teh novih in jako vznemirljivih tablic, ki obljubljajo spet novo rad-bi-bil-zraven revolucijo. In po svetu se že marsikaj premika, pri nas pa spet kot da vse stoji na mestu. Razen pri parazitskem marketingu, seveda, tu smo pa v sami svetovni špici diabolične inovativnosti. Double recall vas pozdravlja. Ste vtipkali besedi? Kar je novosti, tehničnih in vsebinskih, so se zgodile le v oglaševanju in sprenevedanju okoli naklade oziroma “dosega”.
In kar je še slabše, tudi novi mediji, tisti brez analogne preteklosti (vključno z zloglasno bivšo Vestjo), se zaradi pomanjkanja navdiha (ali razmisleka) krčevito oklepajo starih vzorcev. Moja digitalna inačica tele kolumne je v bistvu le spletno arhivirana kopija tiskane izdaje. Vse morebitne prednosti, ki jih daje branje na spletu, so tu zavržene, razen da lahko kako neznano tujko iz mojega besedičenja poguglate s klikom ali dvema. Čudež tehnologije!
En primer: zakaj recimo niso ob vsakem spletnem članku priložene zemeljske gugl koordinate, da bi si bralec lahko na zemljevidu točno ogledal, kje se je kaj dogajalo? Ta ideja mi je začuda šele nedavno prišla na misel, ko so pred kakim tednom Američani odkrili izkopan mamilarski tunel med Tijuano in San Diegom, po katerem so menda leta tihotapili robo v Združene države. Seveda me je ob vsej tej mafijski sofisticiranosti zanimalo, kako neki je videti tisto obmejno območje, saj rov navsezadnje ni bil daljši od dvestotih, tristotih metrov. Kako hudiča? Prav rad bi pogledal na guglove zemljevide, pa žal ni nikjer objavljeno, kam naj točno gledam.
Če so bili še predvčerajšnjim šilček, svinčnik in beležnica obvezno orožje vsakega novinarja, včeraj pa diktafon, bi si človek mislil, da je že čas, da to funkcijo prevzame pametni GPS-telefon. Kavčnovinarji pa bi tudi lahko malo guglali, preden pritisnejo na gumb “Objavi”, če so že taki čarovniki s copy/paste.
Navajanje virov je pa posebna bolezen. Nihče noče. Da ne bi uporabnik zapustil strani in odsurfal drugam. Naj sam gugla, če ga že zanima, pomagali mu že ne bomo! Če že klika, naj klikne na reklamo, drugega ne dovolimo! Poslušaj, programer, ki te imam v službi, a bi se dalo naredit tako spletno stran, da bi uporabnika stresel elektrošok takoj, ko bi zapustil našo stran? Še bolje, pol sekunde prej, če je možno. Ni? S statično elektriko mogoče? Ne? Ni take kombinacije tipk? Si prepričan? Zadnji odgovor?… Kaj? Boljše vsebine???… Ne, ne, to se bi dalo po moje bolj elegantno rešiti softversko…
Da o videu in drugih migetajočih vsebinah niti ne govorim. Ne vem, če sem v življenju videl več kot eno interaktivno infografiko v slovenskem jeziku. Prekletih anket, IQ-testov za idiote in knofov za lajkanje pa najmanj tavžent. Pozor, zadeli ste ipad!
Jaz bi bil vesel, če bi se novinarji, pisci in vsi, ki imajo železo v ognju, enkrat vsaj sestali na to temo in se malo pogovarjali. Pa ne na kakšni smotani okrogli mizi, kjer si samo mikrofon podajajo in kimajo in sta Ćosić ali Pezdir zraven za začimbo in pridih intelektualnega diskurza na višjem nivoju. Ne, glave je treba staknit skupaj in se zmenit! Med sabo. Tako kot so se nekoč uredniki zmenili za volilni molk. Nihče sicer ne ve, čemu in komu v veselje, ampak zmenili so se. Da se.
