Bližnje srečanje
Sedim na vrtu nekega poletnega večera zazrt v prekrasno, z zvezdami posuto nebo, s cigareto skrit pred familijo. Lej ga, Veliki voz, lej ga, Mali, eno kolo se mu slabše vidi, na koncu štange pa Severnica. Tamle desno Kasiopejin dvojni V, fotr ga vsakič omeni v demonstracijo svojega astronomskega dometa. In se mi zazdi, da je ena zvezda preveč, a ne vem, katera. Zrak otrpne, sosedov pes neha lajat, na ulico se spusti taka čudna tišina, čutiti je statiko v atmosferi. Električna tišina, samo spodaj tih brum, kot da imaš ozvočenje ful na glas, CD ne dela, zvočniki pa tiho brnijo.
Naenkrat se z neba spusti leteča cigara, vrata se odprejo na hidravliko, sssssssss, pšššššt, klonk - ven se usuje bela megla, spustijo lebdeče stopnice in en majhen zelen marsovec. Drobno telo, velika glava čudnih potez z antenama. Napol Polde Bibič, napol Lucija Čirović, ustnice Miše Molk. Za pasom laserska pištola čudne oblike. Lahko da je bil čitalec črtnih kod. Razmišljam, če imamo v hiši kaj marmelade.
Dober večer, sem tapata (imena si nisem zapomnil), prihajam s planeta tegaintega (takisto), sem novinar tegaintega spletnega portala, pišem ob sobotah kolumno o tehnologiji in gedžetih … A lahko par vprašanj?
Glas je spominjal na Eleno Pečarič, govoril je slovensko preko prevajalnika, montiranega v čelado. Skloni mu niso vedno štimali in stavki so bili bolj trdi - kakor jih pač zmore en google translate. Kar! odgovorim z vzdihom. Najbrž bojo tipična vprašanja okoli seksa, si mislim, kako se razmnožujemo, kolikokrat, s čim in podobno. Ali pa kaj radi zjutraj jemo, kam gremo na počitnice in kdo je “in” na sceni. Žuta štampa.
Iz žepa potegne beležko, oblizne svinčnik, pogleda naravnost v oči. - Zanima me, … od kod dobivate energijo?
Opa! Fant je očitno resen novinar, treba bo pazit, kaj se govori. Na sumu ga imam, da snema, previdno! … Niti najmanj si ne želim, da se mi režijo zaradi kakšnega butastega citata, izvzetega iz konteksta. Kogar nasadi Požar, daje intervjuje s hrbtom ob zidu. Kogar piči kača, se boji zvite vrvi.
Razložim, da imamo virov več, da pa se vse v bistvu zaenkrat vrti okoli nafte. Ne le energijo, iz nje izdelujemo tudi predmete, zdravila in vrečke za v trgovino. Vsa globalna ekonomija se v bistvu vrti okoli nafte. Škrab, škrab, škrab, piše vneto v beležko.
Nafta? Kaj pa je to? Nekakšen kozmični sok? Kako ga lovite? Z antenami? Niti pogleda ne dvigne, samo škraba. - Ne, ne, nafta je vnetljiva tekočina, črpamo jo iz zemlje. Pol jo pa kurimo, v bistvu.
Začudeno dvigne glavo. Pa je ne zmanjka? vpraša pomenljivo in, zdi se, pokroviteljsko. - Zaenkrat ne. Mogoče čez deset, dvajset let. Mogoče prej, nihče ne ve zagotovo. - Kaj boste pa potem? - Se še ne ve. - Kaj pa sonce? - Se zaenkrat ne izplača. Težko je jest žarke. Lahko je tebi, ki si zelen kot rastlina.
Hm, zine pomenljivo in kima sam pri sebi. Škrab, škrab, škrab. Meni neprijetno od drezanja v rane, želim si, da spremeni temo. Ekološkega jamranja sem naveličan in Zelenih tudi. Ne bo mi tale pingvin nabijal slabe vesti, naj me pusti živet! Naj si misli, kar si hoče, briga me, če on in njegovi na škrge dihajo, mi pač ne. Mejčken mi je šel počasi na jetra.
Kaj pa … - iz žepa potegne drugo beležko, pobrska po zapiskih - … Te-le-vizija? Sem prav rekel? Televizija? Baje da imate v vsaki hiši zaslon, ki ga opazujete, kadar nimate drugega dela. Baje da tako preživite večino prostega časa…
Ja, in program nam drugi izbirajo! ga presekam malo živčen in glasen. Kanale prestavljamo, in če je kaj zanimivega na sporedu, moramo počakat na določeno uro, da nam spustijo to in to nadaljevanko! In ob sedmih vsi naenkrat gledamo poročila, kot da smo zmenjeni, ker se drugače naslednjega dne nimamo kaj pogovarjat v službi! In ne, ne znamo si filmov projicirat direkt v možgane, in tudi če bi si jih, bi si Hollywood izmislil prepoved in telepatsko antipiratsko zaščito. Naši avti ne lebdijo, naše ladje ne letijo in naši telefoni ne hologramirajo! Naše internetne tablice so kvadrataste, vaše pa najbrž okrogle, bravo! Vladajo nam kreteni, ker na volitvah ni druge izbire, in kadar je priložnost, se radi vojskujemo! Tretjino življenja preživimo v komi! Naš drek smrdi! Ne znamo se teleportirat in naše računalnike je treba cepit proti virozam. Smej se, smej, a tehnologija ne prinaša sreče, je videt že po tvojem ksihtu zoprnem naprednem! Taki smo, kot smo, pomembno je le, da ne stojimo na mestu. Bomo že enkrat prišli tja, kamor je treba, štekaš, približek Yode? Marš nazaj na svoj planet cuzat vitamine in živet v kozmični hipi harmoniji, pankrt intergalaktični!!!
Ne vem, zakaj sem bil naenkrat tako grob. Mogoče, ker se je predstavil za novinarja, mogoče, ker sem nezavedni čefurofob. Obstal je kot E.T. na stopnicah s kavo za Cankarja. Trenutek mučne tišine. Meni v trenutku žal.
Nisem tako mislil, sem rekel tiho s suhim grlom. Prepozno. Obrnil se je in sklonjene glave molče zakorakal proti cigari. Surla do tal, dobesedno. Na vratih pa si vseeno ni mogel kaj, premagalo ga je, da se je obrnil in vprašal še, kar ga je v bistvu najbolj zanimalo:
Kaj pa ženske, kaj grizejo? - Nikoli! se zlažem. Zamišljeno je pokimal in zaprl vrata. Minuto zatem je od njegovega obiska ostala na nebu le še bela črta vesoljske cigare. Šele kasneje sem izvedel, da je bila izposojena in da je njegova civilizacija komaj odkrila parni stroj. Zdaj mi je žal, da mu nisem pokazal iphona in Angry Birds.
