Električni popotnik
Vse se da zrihtat, rečem najprej, ko kdo toži o čudnih rečeh, ki se mu zadnje čase dogajajo na računalniku. Običajno je podobna zgodba – neka čudna napaka je, na Siolu (EPL, Amisu, T2, Big Bangu, vstavi po potrebi) so nekaj gledali, a ne znajo pomagati.
Noče se sinhronizirati, video se zatika, pošta izginja, kontakti se podvajajo ali pa računalnik noče na brezžično mrežo in kar je še takih zoprnosti, ki si jih zna povprečni kompjuter izmisliti. Jaz cepec pa se vedno ponudim pomagati, daj, da pogledam, kaj je narobe… In potem en, dva, tri in je ura pet zjutraj in se itak ne splača več iti spat. Tole še poskusim… Ko enkrat pomagaš, si za zmeraj servis, najprej kličejo tebe, ko se spet kaj sesuje, telefonska je na hladilniku.
Prejšnji teden sem recimo stari znanki s Pop TV reševal situacijo s koledarji na telefonu, ki se ji niso hoteli prav dodajati in povezovati s prenosnikom. Bilo je ravno ob tistem velikem “apdejtu” iz prejšnje kolumne in sva pozno v noč visela na chatu in posodabljala njene naprave, prej se nisem hotel problema niti dotakniti. Razlagala je, da ji nikjer niso znali pomagati, da je nosila računalnik po vseh možnih servisih in da so jo, nepopustljivo kot je, na koncu napotili na nekakšno mednarodno tehnično linijo, kjer je govorila z nekim tehnikom v Grčiji, ta pa ji je po dveh urah truda preprosto razložil, da sta pokurila zastonjske minute, hvala za klic in nasvidenje. Mene je klicala v zadnji sili, lej, obupana sem, zadnje upanje si, veš, da te ne bi morila.
Jaz sem jo tolažil, da se da vse zrihtat. Prek chata sem si predstavljal, da me posluša zlomljenega srca in otožnih oči, polnih upanja in vere v dobrega Boga. V mislih sem ji kot Jezus brisal solze z lica. Vse se da zrihtat.
Ko so se posodobitve končno končale, je stric Gugl povedal, da je problem najbrž v preobsežnem koledarju z arhiviranimi sestanki, sinhronizacija se takrat rada sesuje, hrošč je na strežnikih (in ne v računalniku), ga že odpravljajo, za zdaj pa ni zdravila. Če ima kakega takega, vprašam, pravi, da ja, v enega meče vse stare dogodke, da jih ima spravljene. Ko je bil nesrečni koledar pobrisan, so težave izginile. Toliko o Grčiji. Še ena zmaga Nočnega guglaša, slovenskega superheroja.
Naslednjega dne je klicala še ena znanka, iz Appla so ji začeli pošiljati neki spam, ne razume, kaj hočejo. Bili so računi za kupljene iphone igrice, sin je vedel geslo in je malo šaril po app trgovini. Škode ni bilo velike, mogoče za kakšnih dvajset evrov. Znanka je bila vseeno jezna, jaz pa spet junak, ker sem familiji prihranil bodoče denarne izgube. Ker sem na prvi pogled ločil račun od spama. Globine mojih deduktivnih spretnosti so nepojmljive. Spati moram zaklenjen, da me ne ukradejo.
Prenočevanja po hotelih sem se že kar odvadil, nazadnje smo ga biksali v Šentjerneju na snemanju Vampirja z Gorjancev. Kje je že to. Ampak tisto ni bil pravi hotel, le nekakšna razširjena gostilna s prenočišči na starinske ključe. Tako da sem bil kar malo presenečen, ko so mi v Podčetrtku zadnjič dali kartico namesto ključa v tistih njihovih bivših Atomskih toplicah, ki so jim ime zamenjali iz bog ve katerega razloga in ti nobeden ne zna razložiti, zakaj. Mogoče je imel Tito psa s tem imenom.
S tisto kartico sem se pa počutil kot v Las Vegasu pred kakšnimi desetimi leti, v zmedenem koraku mimo vrste neparnih vrat, podobno izgubljen sredi mini labirinta tapeciranih temačnih hodnikov. Lift je bil moderen in pameten. Povprečno pameten, pogovarjala se nisva, še niso tisti časi (in niti nisem prepričan, ali si želim, da pridejo.) Ali greš gor ali dol, toliko je že vedel, da se ni po nepotrebnem ustavljal, saj pravim, ne gre ga ravno hvaliti. Zato so bili pa gumbi hi-tech. Nerjaveče jeklo in digitalni displej v modrem startrek odtenku.
Plastične kartice in ključavnice na mreži, ki daje hotelirjem popoln pregled nad situacijo in biznisom v prostorih. Da se ve, kdaj lahko pride sobarica in kdaj poslati naročeno “študentko”, da se luči avtomatično ugasnejo, ko je soba prazna, in podobno. Na finto z lučmi sem jasno pozabil in šel težit receptorkam, da naj pošljejo električarja, varovalke so fuč, ipad se mi ne fila, luči ne delajo, kakšen je to hotel? Kartica jih prižge, gospod, so se smejale, v režo na steni jo vtaknite, jaz pa zardeval in nekaj brundal v brado o velikem bratu, da je pa to res vrhunec kontrole, če se mora človek zdaj že na vsakem koraku digitalno pofočkati.
Potem sem ležal v sobi in gruntal o digitalizaciji hotelov in potencialu že obstoječe tehnologije. Ali že obstaja kje hotel, kjer lahko kar s telefonom prek wifija odkleneš vrata sobe, če kdo potrka? Pokličeš dvigalo že na hodniku? Rezerviraš savno popoldne? Vklopiš klimo pol ure pred prihodom? Preveriš, koliko je stalo nočno pustošenje mini bara in ali je še kaj kolača v restavraciji, da ne hodiš dol zastonj? Rezerviraš spremljevalko ali dve za zvečer? Vse je že danes relativno preprosto rešljivo z malo HTML 5, solidnim API-jem in enostavnim hardverskim vmesnikom. Da, da bi se izognil nekompatibilnosti, bi sestavil kar spletno aplikacijo. Ne bi se čudil, da kaj takega že obstaja.
Potem sem šel spat. Na zunanjo kljuko sem obesil stari dobri analogni kartonček “Ne moti!” in šel v sanje štet električne ovce.
