Sodobne posodobitve
Črn teden je bil za Research In Motion, zaradi poškodovane (corrupted!) baze podatkov na strežnikih se je njihov globalni komunikacijski sistem blackberryjev začel sesuvati in za nekaj dni ponekod popolnoma mrknil.
Spletni šaljivci so omenjali, da se je RIM priklonil spominu Steva Jobsa z nekajdnevnim globalnim molkom. Ko tole pišem, še šraufajo diske in se je morda drama vmes že končala, zaenkrat pa na Mobitelovi vstopni strani s posebnim opozorilom (upravičeno) valijo krivdo na Kanadčane. Najbrž se jim meša od uporabniškega revolta, naši pa tokrat RES nič krivi. Kako jih bo tale debakel po žepu usekal, si pa lahko mislimo, po vsem tem pompu okrog odhoda velikega guruja in novega iphona, ki bo zdaj zdaj v trgovinah. Timing ne bi mogel biti slabši, kot da niso bili že dovolj v težavah.
Zaradi nove posodobitve operacijskega sistema iOS 5 recimo, ki so je bili deležni tudi že obstoječi lastniki iphonov tja do predpotopnega modela 3GS (!) in je prinesla iMessage, aplikacijo za zastonjsko tekstovno komunikacijo med lastniki iOS naprav. Prav ta funkcionalnost je bila namreč tisti “killer app”, ki je ustoličil blackberryje kot globalni fenomen z zelo zvestim uporabniškim krogom znotraj pretežno poslovnega sveta. Bral sem tudi teorije, da so blackberryjevci navlečeni na tisto njihovo rdečo lučko, ki jim utripne ob prispelem sporočilu, in da se zato zmrdujejo nad konkurenčnimi izdelki. Kakorkoli že, grem stavit, da je ta teden marsikateri njihov telefonček šel v besne prafaktorje. Sodim po sebi, ki sem že marsikakšnega vrgel v steno, kje so že ti časi… In tipke, seveda, hardverska tipkovnica, tej se je baje najtežje odpovedati.
Microsoftovci so bili tudi pridni s posodobitvijo Windows Phone 7.5 Mango. Baje da je Mango lep za polizat in da novi Live Messenger tudi ni od muh. Baje, pravim, ker mi je piarovka Simona Rakuša pred tedni odnesla tisti njihov testni telefon in je še prezgodaj, da jo začnem žicati za novega.
Googlov Android zaenkrat miruje, boljši polovici sem prejšnji mesec na HTC-ja inštaliral Viber, to je pa tudi vse. In enkrat so nas prestrašile vesti o strašnem androidnem virusu, ki kuri impulze in krade kreditne kartice, da sem šel takoj preverjat in čistit nepotrebne programe. Našel enega, ki mu nisem vedel izvora, se je izkazalo, da ga je inštalirala hčerka ob neki igrici in je pač pritisnila na ok, ko se ji je nekaj odprlo. Halo?
Sredino popoldne sem si tako rezerviral za posodobitve, v naši hiši so nanje čakali trije maci (mini v dnevni sobi, moja namizna mašina v delavnici ter družinski prenosnik na kavču) in tri iOS mašine, ipod, ipad in iphone. Računal na urico ali dve izgubljenega časa, ko potrpežljivo buljiš v tisto modro črto, ki se polževo vleče čez ekran s tisto že tolikokrat požrto obljubo: “five minutes remaining, … four minutes remaining, …” Sendviček sem si naštimal in pijačko, zložil mašine v doseg roke, nagnal otroke iz brloga v veselem pričakovanju frišnega softvera. Vedel, da Crni doma že toči, ampak ima slabšo povezavo in ga lahko s svojimi dvajsetimi megabiti prehitim s prvim skrinšotom na twitterju, če se podvizam.
Potem je šel pa ves večer v maloro. Za vse te lačne stroje je bilo treba najprej pretočiti in namestiti za več kot pol ducata CD-jev svežega softvera, vmes pa klikati razne potrditvene knofe. Na računalnikih je šlo skozi brez težav, pri iphonu se je pa zataknilo. Po dooolgem točenju je izpljunilo neko ne prav informativno sporočilo o napaki. Prvič se nisem sekiral in ponovil vajo. Spet napaka. Začelo me je skrbeti.
Odložim telefon na stran in poskusim s tablico. Enaka napaka. Aha! Z mojim računalnikom je nekaj narobe, ne s telefonom, dragi Watson! Logično, ni? Poskusim z minijem (na tem moram spet stočit za en CD digitalij, kar seveda traja), a brez uspeha, enako skopo sporočilo z rdečim klicajem.
Tokrat si ga ogledam podrobneje. Priložena je povezava za več informacij, ki vsega hudega navajenemu ne vliva veliko upanja, v obupu kliknem. Piše, naj resetiram, pregledam kable, odklopim ostale USB-naprave itd. Ubogam vse po spisku, še kable zamenjam za povrh - in nič ne pomaga. Meni solze na oči. Crni se že važi na twitterju.
Da se zgodba ne bi predolgo vlekla: opolnoči se je po nekajurnem živciranju izkazalo, da v nesreči nisem sam in da je klecnil Applov strežnik za avtentikacijo. Da je treba le malo potrpljenja in poskusiti kasneje, ko mine prvi globalni naval. Ne morejo vsi prašiči naenkrat h koritu, sem se naredil pokroviteljsko pametnega, ko je tviteraški kolega naletel na isto mino. Da sem jo pohodil že desetkrat, nisem omenil.
Ura je štiri zjutraj. Ob enih sem bil že z eno nogo v postelji, potem se je pa iphone naenkrat zbudil z novim softverom. Kar mi je vzelo še tri ure, ker sem potem hotel takoj potestirat, kaj je novega. Priklopil še enkrat ipad, saj zdaj bo šlo …
Pa ni šlo. Odnehal nisem. Zdajle se ravno resetira hčerin ipod. Še dvajset minut, da se prenesejo njene igrice in risanke - če katera zmanjka, bom kregan. Če ne bom prej zasp…
