Beležkarji
Za šankom fantje zadnje čase radi drug drugemu kažemo lulka programčke na pametnih telefonih. A že maš tole?, — Ne, kaj pa ti tole? Moj najljubša aplikacija je Dropvox in jo tudi najraje demonstriram. Teče le na iphonu, sem pa skoraj prepričan, da androidovci poznajo nič manj imenitno ustrezno nadomestilo. Čudilo bi me, če je ne bi, saj je ideja programčka nenavadno enostavna in uporabna. Gre za preprost snemalec zvoka, ki snema naravnost v oblake. Ob prvi uporabi zahteva le geslo za shranjevanje v zdaj že povsod prisotni in brezplačni dropbox, (saj ga imate?, prašam spet, nejeverno majavši z glavo, na tablo mrmraje pišavši, kot že tolikokrat — www.dropbox.com!) potem pa ob vsakem zagonu ponudi samo en velik rdeč gumb za snemanje in nič drugega. Nobenega pregledovanja posnetkov, deljenja, montiranja ali brisanja. Nič. Pritisneš na gumb, ekran začne šteti sekunde, da te ne zanese v blebetanje, pritisneš še enkrat in posnetek gre v oblake. Od tam pa, če imaš na mizi vklopljen računalnik, naravnost v njegovo dropbox mapo. Voila!
Ježek je baje s seboj vedno nosil beležnico za ideje, je nekoč nekdo razlagal na eni od AGRFT-jevih študijskih seans, nikoli se ni ločil od nje. Ne vem, če je res, — tega podatka nisem nikoli več slišal, — ura je bila jutranja in vinjena, kot se študentom spodobi. Vem pa, da sem si kmalu omislil lično beležnico s črnimi platnicami a la moleskine, le brez usnja. V srajčni žep zataknil tisti najtanjši kovinski Parkerjev kuli, ki ga več nikjer ne dobiš, prinesla ga je bejba iz Trsta. Pripravljen na ideje.
Prvega dne so se kar nabirale. Naslednjega dne sem beležnico pozabil doma, naslednjega sem imel snemanje in nobenega časa, naslednjega sem samo nekaj risal, naslednjega sem zapisal en naslov ene punce, naslednjega sem jo začasno odložil v predal, naslednjega je pa tam kar obtičala … Potem sem še nekajkrat poskušal z originalnimi iz tujine naročenimi čudovitimi usnjenimi moleskine zvezki — a se je vedno končalo enako: nekaj popisanih strani v prvem tednu, potem pa za vedno spat v predal. In sem se preprosto navadil nekako držati stvari kar v glavi. Tako kot nekoč telefonske številke, v življenju si nisem še nobene zapisal. Sosedova tamala mi tega ne verjame. Zadnjič me je vprašala za mojo številko in sem jo moral prečitat iz telefona.
Zrnec je zelo priden, kar se idej in beležk tiče, pravi in res sem ga videl že nekajkrat pri Žmaucu nekaj čečkati v en čuden zvežčič. Enako Tadej Toš, ki se je zadnjič oglasil v zaodrju nekega gostovanja na Štajerskem, baje da si tudi vse živo beleži, je rekel. Stendapovci, s katerim sem se družil na ljubljanskem Panč festivalu, so tudi vsi po vrsti zatrjevali, da imajo na kupe zapiskov in beležk. Nihče se pa ni hvalil s kakšnim modernim digitalnim sistemom. Tudi Godler ne, pa je enako opremljen kot jaz! Ipad, iphone, kindle, par kompjuterjev na domači mreži, ni da ni. Ideje pa še vedno, menda že dvajset let, od osnovne šole, beleži analogno v moleskine zvezke. Kakih petnajst jih je v življenju zamenjal. Razlog so seveda note, fant je glasbenik in če hoče zabeležiti kakšno glasbeno idejo, mu razni digitalni notesniki na telefonu nič ne pomagajo. S prstom not pač ne more natančno risat niti po tableti, med specializiranimi skladateljskimi aplikacijami pa tudi ni nič pametnega našel. S kulijem v beležnico gre še najhitreje. In ker je človek bolj strogega oblačenja od mene, ima vedno nekje kak žep zanjo. Jaz pa s sabo nosim samo ključe in telefon, poleti pa še na to ni računati, ker v kateremkoli danem trenutku najverjetneje ne nosim niti hlač. Bom pa doma prej pozabil ključe, kot pa telefon.
Preko (jasno zastonjskega, www.viber.com) SMS sporočila sem pobaral še Crnega, ker se mi je zdel kot kolumnist en tak primeren tip človeka za beležke, koliko moleskinov je v življenju zamenjal? “Kakšnih 4-5, pa nobenega do konca popisal … Ko še ni bilo ipada, je bilo to treba imet … Design-conscious folks še danes pridno uporabljajo.” Hm, bolj sva si podobna, kot sem si mislil.
Svojo komedijantsko kariero sem tako preživel brez beležk. Tudi potem ko so moleskine knjižice zamenjali pametni telefoni, se nisem znal navaditi na nobeno od beležilnih aplikacij. Ne da se mi tipkati po steklu. In podobno kot sem pred časom odkril program Celtx in z njim na stara leta začel pisati scenarije, je danes zame Dropvox zame pravo malo odkritje! Zato ker ga imam vedno s seboj, ker ga lahko vklopim z dvema potezama in ker mu lahko zaupam, da bo trenutna ideja, kakršnakoli že je, zagotovo zanesljivo zabeležena in arhivirana. Če kaj nakracam na kak papirček, bogve če ga bom sploh prinesel domov, kratek glasovni posnetek pa me bo čakal na domačem računalniku, kjer ga z lahkoto prečekiram, sortiram ali zbrišem. In če ne bi bil Slovenček, bi mi moj mac znal posnetke tudi prepisati, Slovenščina je zanj zaenkrat pretežka oziroma nezanimiva. Končno sem postal beležkar.
