Futer

Jonas Žnidaršič, connoiseur finih stvari.

Sep 13

iPhone 6 Plus je velik, res velik. Sprintal sem si oba v naravni velikosti, s palcem na Plusu niti knofa ne dosežem … Oba sta velika, zraven je primerjava z mojo petičko.

Tkole sem ju pa printal:


Jul 10

Edi se mi je zdel hecen, ko je na začetku soočenja moral povedati gledalcem, naj sodelujejo na twitterju pod oznako #soocenje. Seveda je oznako povedal do črke natančno, brez Č-ja. Soocenje.

Podobno se lomijo v reklamah, ko je treba povedat kak URL s čšž-jem, pa se bojijo povedat normalno, da ne bi kdo naših znakov v brkljalnik vpisoval. Kot da smo vsi debili. Kot da ne vemo že deset let, da ni čšž-jev v URL-jih. (Ja, vem, da so po novem lahko. Lahko, pa niso in ne bojo.)

Edi bi lahko vsaj povedal normalno in dodal še pojasnilo, da oznaka nima strešice, ne pa da zardeva pred kamero, ker mora izustit eno neumnost …


Jul 3

Stolpe iz Hanoia je meni naredil foter iz lesa, jaz sem jih pa svojim kar sprintal s 3D tiskalnikom. Ker iz lesa ne znam niti zobotrebca sestavit.

Ampak kdo je zdaj v bistvu večji frajer, jaz ali foter?


Jun 25

Zdaj bi pa vsak rad eno. Naslednja je rumena.


Jun 24

Po dveh+ mesecih 3D printanja se mi zdi, da že obvladam. Ni simpl, je cela znanost. D. o. o. firme se s tem ukvarjajo, jaz pa sam.

Tehle škatlic sem za otroke naredil že pet v raznih barvah. Noter se vtakne verižica ali kaka podobna malenkost. Samo čokolade ne, če je mulc počasne pameti. Lahko da bo zadevo ves dan po rokah valjal, preden se ga kdo usmili.

Eno mi je odnesel Franci Kek, bivši politik, je tako milo gledal, kot le oni znajo. Eni punci bo dal.

A hoče kdo kakšno? Izberi barvo in prinesi kaj v zameno … Za mulce.

Pa če kdo rabi kaj resnega sprintat, vse se lahko zmenimo.


Feb 11

Dva tečneža o Kajzerju

Preizkusna epizoda morda bodoče poddaje (podcasta, op. prev.) z naslovom Dva tečneža (“Dva tečna strica” je bila prva žoga, op. p.) z Markom Crnkovičem. Posebni gost tokrat Peter Bratuša, pogovor pa teče okoli nove TV nadaljevanke, ki se pravkar izteka na TV Slovenija.

http://jonas.siol.net/files/2strica-01.mp3

Veliko je pridušanja, da je treba vse skritizirat, v pilotu pa nama tega ni uspelo. Ko poslušam, se sam sebi zdim cepec. Yebiga.

Kajzer je pač boljši od povprečja.

-Jonas


Apr 1

Vabilo

Dragi novinarski kolega/ica,

zagotovo ti je že prišla na uho informacija, da se 3. aprila ob 20:00 vračam na male ekrane z novo televizijsko oddajo Denar pada.

Ob tej priložnosti te vabim, da se nam ob slavnostni premieri pridružiš na srečanju z novinarji, na katerem bomo ustvarjalci oddaje in ekipa rade volje pokramljali s predstavniki sedme sile in se sprostili ob začetku nove televizijske sezone. Dobimo se ob 19:30 na VPK, Kranjčeva ulica 22.

Pokrovitelja srečanja bodo pekarna Pečjak, vinogradnik Simon Eržen in Simobil, d. d. Lačni torej ne bomo, žejni tudi ne, predstavnik PR Simobil mag. Damijan Svizec pa po uradnem nagovoru obljublja posebno presenečenje za vse udeležence. (http://tinyurl.com/bndten6).

Se vidimo!

Več informacij na tel. št. 01 244 21 88 (Damijan Svizec), prosimo, da zaradi omejenega števila telefonov udeležno potrdite do 12:00 ure.

-Jonas


Aug 5

090 Pasja mobilnost

Ko se je začela mobitelna norija na Slovenskem, sem imel eno hudo idejo za tv reklamo. Ideje se več ne spomnim natanko, vem pa da je bila huda. Nekaj okoli sodobne familije, vsi imajo telefone. Zunaj je sneg ali kaka podobna romantika, božič mogoče, v počasnih posnetkih se smejejo v mobitele, pohištvo je spucano, otroci počesani in z mašno, fotrova služba futuristična, vsi so sploh in oh srečni s svojimi čudežnimi aparatki. Konča se s kadrom družinskega psa, ta ima tudi enega montiranega na ovratnico in pride jest, ko ga rufnejo. Nekakšen kao humorni zaključek spota, pretiravanje se mi je zdelo smešno, hahaha, lejga, pes ima telefon. Kok dobr!

Slabih dvajset let je tega. Ni več hec. Ta teden sem montiral psu telefon za vrat.
Enkrat sem mu že montiral mini kamero za nek video eksperiment, a se je slika preveč tresla in iz pasje perspektive težko razpoznaš okolico. V kadru je ves čas kak vogal hiše, pločnik, drevesa, grmovje, bežeče otroške noge … precej monotono v bistvu. Kot da je pasje življenje eno samo iskanje, kje bi se uscal ali kaj požrl.

Tistega starega iz predala sem mu namestil, ki ga ni škoda. Eden prvih je bil z GPS-om, zdaj ga pa niti bratrancu, ki je nekoč v JLA preživel strel v glavo, ne morem prodat. Še par let nazaj je bil top šit. Zdaj naj ga ima pes. Sic transit gloria mundi. Na internetu sem bral, da je dvajset let ravno tista doba, ki jo potrebuje vsaka tehnologija, da postane vsakdanja. Da postane potrošna roba. Da je dobra tudi za psa. Kdor ima psa v stanovanju, ve o čem govorim. Laja, če mu zamenjaš kanal na televiziji. Tudi ta je potrebovala dvajset let, da se je prijela, avtomobili, radio in internet tudi. Če ti karkoli od tega manjka, greš lahko mirno do varuhinje človekovih pravic prašat, kaj je zdaj to.

Telefončku malo šepa baterija, a jo lahko zamenjam, imam človeka v Šiški. (Zaznamek zase: Nauči psa, da se zvečer sam uleže polnit.) Z gledališkim lepilnim trakom (to je tisti široki črni, ki se ga trga z roko, če znaš prav prijeti, a ima kako drugo ime?) sem mu ga zalepil pod vrat, nepredušno zaprtega v eno tistih plastičnih vrečk na patent. Zaradi klopov, da ne spijejo štroma in ker se mi gravžajo.

Naš Ožbi sicer ni potepuh, ampak kadar se mi nabere dela, se naveliča dolgčasa in gre po dveh, treh dneh po svoje. Mene pa skrbi, ker se nič ne oglasi. No, zdaj ima nima več izgovora. Naštimal sem mu svojo cifro v speed-dial kontakte.

Pred kako urico je šel, na varnostni kameri vidim, da ga ni na dvorišču. Danes sem že ves dan za računalnikom, ker sem pravkar naložil na svojo delovno mašino najnovejši operacijski sistem Mountain Lion in moram biti zraven, medtem ko se stroj posodablja. Tista teve varnostna kamera je pa sploh posebna zgodba, drugič več o tem. Eden mojih najslabših nakupov ever — program je dolgočasen, da je kaj. Pes ali je na dvorišču, ali ga pa ni. Le kadar pridejo obiski, se nekaj malega dogaja, a nikoli nobene akcije, le resničnostni šov a la Big Brother, pa še to le kako minuto ali dve. Lahko jih le gledam, kako se pokajo iz avta, potem jih moram pa že kmalu it pozdravit na stopnice in trpet v živo. Jaz idiot sem si pa ob inštalaciji še nekaj štimal, da lahko ta dolgčas snemam na oddaljen računalnik.

Novi sistem je po prvih nekaj urah raziskovanja zelo soliden, zaenkrat se mi ni sesula še nobena od aplikacij, ki jih redno uporabljam. Računalnik se zdi za malenkost bolj živ pri vseh tistih najpogostejših vsakdanjih opravilih, kot so odpiranje oken ali premeščanje datotek, že to je vredno tistih pičlih petnajstih evrov finančnega udarca. Koliko že stanejo Windowsi?

Po novem je mogoče shranjevati dokumente naravnost v Applove oblake, tako kot z iPadom ali iPhonom. Ko so enkrat tam, jih lahko odpre katerakoli naprava. Tudi to je, menim, vredno petnajstih evrov, medtem ko še čakamo na odgovor iz prejšnjega odstavka … Pa novi programčki za opomnike, obvestila, beležke in pretakanje videa— vsi popolnoma enaki, kot jih že poznamo z Applovih mobilnih naprav. Na kratko — namizni maci se vse bolj integrirajo in povezujejo s svojimi prenosnimi bratranci.

Navleči nas hočejo. Če že imaš iPhone, si moraš za kompletno digitalno nirvano omislit še maca. In obratno.

Ura je že pozna, končno se je javil pes. Me je že skrbelo, da ni zašel v slabo družbo. Ali mamila.

“Halo. Ožbi tukej.”

“Aha. Lejga, kje si se pa spet zgubu?”

“Ni to. Kličem, če maš slučajno cifro od Reksa na Bokalcih. Baje da se ena goni na Prulah, on ima telefonsko in točen naslov. Pa če maš kak polnilec kje, drgač ne bom mogu fotkat.”

(Objavljeno v Objektivu julija 2012.)


089 Fotke so lepše z leti

Za nekatere reči v življenju sem analni retardiranec, kar je naslednja stopnja po analnem retentivcu. Gat ne pospravljam, denarja ne zlagam in na delovni mizi imam tisto, čemur nekateri rečejo “urejeni nered,” drugi pa “svinjarija.”

Ampak fotke imam pa urejene. Urejene v nulo.

V svojem računalniku imam shranjenih natanko 23462 fotografij, v prihodnje pa bom vsak dan posnel osem novih, če je verjeti moji ad hoc statistični analizi. Urejam jih s programom iPhoto (medtem ko mnogi nekateri na Googlovo Picasso, gre za približno isti šmorn) v treh ločenih knjižnicah. Že primitivno zafnano črkovanje izda, da gre za za softver, priložen vsakemu novemu macu. Softver je odličen, tisti mali “i,” ki misli, da je začetnica, mi gre pa na živce. Pravzaprav mi ne gre na živce on, ampak dejstvo, da smo se te afnarije sčasoma kar navadili. Prekleti iPhone, kaj si nam naredil! Tista avtomobilska reklama, kjer skušajo tlačit angleški “aj” v slovenščino, je nagravžna, ti si kriv. Kako že gre? “Aj, imeniten, aj, idealen, — aj, hyundai,” … nekaj takega je, potlačil sem, ne vem več …

iPhoto je eden tistih programov, ki ga ožamem do konca, maksimalno izkoristim skoraj vse njegove možnosti. Kar zna, mi pride prav. Z vsako novo posneto serijo fotografij se držim preverjenega in ustaljenega postopka. Ideja je ta, da se fotke potem lažje najde in pregleduje. Ko jih imaš enkrat dvajset tisoč, jih ne moreš več preprosto prelistavati, ker življenje izgubi smisel. Kadar ti babi potegnejo iz predala tiste stare albume, kako sta se z dedkom enkrat na motorju na morje peljala, si dober za dve uri — pa jih vse skupaj najbrž ni več kot dvesto, tristo orumenelih posnetkov! Dvesto, dvajset tisoč, — a čutiš razliko?

Pri takšnih cifrah je treba vzdrževati vsaj minimalen red. Fotografija je lahko še tako dobra, a kaj to pomaga, če je pa izgubljena nekje v želodu kompjuterja. Enkrat sva se kregala s Sarkićem, ta je na vsaki pasji procesiji posnel vsaj dvesto fotografij, najrajši Janeza Janše sredi kakšne čudne kretnje — če sem ga pa mesec dni kasneje vprašal za kakšno fotko, češ da rabimo za članek na Vesti, je pa samo momljal “jutri,” ker da bo moral pobrskat po trdih diskih … Naslednjega dne pa spet ni bilo časa, ker je ponavadi ravno točil novih dvesto fotk s tiskovne konference Elene Pečarič.

Meni se pa zdi moja zbirka fotografij — in videov, ti so sploh posebna zgodba! — pravzaprav edina stvar v računalniku, ki je kaj vredna. Pošta, dokumenti in preglednice so že nekaj let v oblakih (gmail, dropbox,), vse je avtomatično indeksirano in urejeno po naslovnikih, vsebini, itd., kajti s črkami in številkami zna računalnik opraviti sam. Z nekaj kliki lahko najdem karkoli iz zadnjih desetih let, če le vpišem prave ključne besede.

S piksli pa ni tako preprosto, tu je treba računalniku pomagati, da se revež znajde. Kdo je na fotki, kje je bila posneta, kdaj in ob kakšni priložnosti in tako naprej. Nekaj teh podatkov lahko seveda priskrbi fotoaparat, če zmore, recimo GPS koordinate in datum, recite, da ga imate prav nastavljenega.

Zato se držim ustaljene rutine ob novih fotografijah. Najprej jih prenesem iz fotoaparata (ali telefona) v računalnik — in jih ne pozabim nemudoma pobrisati s pomnilniške kartice, da ni zmede z naslednjo rundo, čeprav ta korak odsvetujejo v vsakem zadnjem članku o fotografiji — ter jih takoj označim z oceno od ene do petih zvezdic. Ena je za neuporabne, dve sta za slabe, tri za povprečne, štiri in pet pa za tiste dovolj dobre, da jih lahko človek komu pokaže. To je moj najpomembnejši filter, z njim si skrčim pregledovalno cifro na desetino kompleta. Bronhi, lakše se diše. Potem označim še obraze z imeni, (sistem je podoben kot na Facebooku), dodam manjkajoče GPS koordinate ter še morebiti zložim po logiki — otroke posebej, prijatelje posebej. Boljšim fotkam dodam še pomenljiv naslov (“Zoja plava z morskim psom” ali “Usnje in bič,” pač glede na motiv.), najzanimivejšim, tistim s petimi zvezdicami, pa še vrstico ali dve komentarja za zanamce.

Tako sem v vsakem trenutku pripravljen. Lahko ti najdem fotko po datumu, lokaciji, družbi na sliki, po rojstnih dnevih, predvsem pa lahko takoj na sosednji televizor prek mreže sunem zadnji album z bazena, da je sosed tiho. Prevečkrat sem že bil kje na obisku, ko je glava družine brskal po prenosniku in priklapljal kable, saj bo, moment, žena je pa z očmi zavijala in sem vedel da bo štala, če mu bo spet ušla kakšna njena fotka z golo ritjo. Kot zadnjič, ko sem še poslabšal situacijo z izjavo, da se mi zdi (fotka) dobro komponirana in da je vsaka lepša z leti.

(Objavljeno v Objektivu julija 2012.)


088 Meglene finance

Tale Twitter je vedno bolj sumljiv. Uporabljamo ga že, koliko, pet, šest let? Pa še vedno nikomur ni jasno, od kod bodo končno potegnili profit. Nekaj malega so že eksperimentirali s sponzoriranimi povezavi in trendi, a se ni obneslo. Zaenkrat še vedno operirajo na račun nažicanih investicij, kupit se pa ne pustijo. Mislijo, da se jim ne splača, najbrž imajo boljši plan. Ki mora biti prekleto dober, če se ozremo na podatek iz polpretekle internetne zgodovine (beri: nekaj mesecev nazaj), kako se je (primerljivi) Instagram pustil kupiti Facebooku za okroglo milijardico.

Saj se še spomnite Instagrama? Tiste firme s komaj ducat zaposlenimi in eno samo družbeno omreženo aplikacijo za izmenjavo filtriranih retro fotografij na iPhonu, ampak to odlično? Za milijardico! Tisto z devetimi nulami, ja. Ker niso bili naprodaj programerji, ampak mi uporabniki, vseh 30 milijonov.

Uporabniki smo že dolgo valuta. Ste mislili, da Google živi od prodaje oglasnega prostora? Bwuahahahahahaha!!!, … Narobe! Google živi od prodaje nas uporabnikov svojim strankam, oglaševalcem! Uporabniki smo produkt, roba za prodajo oglaševalcem. Denar namreč teče od oglaševalcev k Googlu, ta pa z nami, — ki smo zmotno prepričani, da smo stranke, ne roba, — nima pravzaprav nič. Kdaj ste nazadnje Googlu kaj plačali? Njihov končni kupec, tisti ki jim zvečer odfrka bankovce, je oglaševalec. Facebook ni nič drugačen. Kupec ima pa zmeraj prav.

A je vsaj približno jasno, kdo pije in kdo plača, pri Twitterju pa še vedno kar mutijo. Nobenih transakcij, nobenih reklam, nobenih prihodkov. Twitter sam pa baje ni naprodaj. Zakaj že? Mogoče imajo boljši plan, vreden milijardo in en dolar — mogoče se pa le sprenevedajo kot Prešernova Urška in si nabijajo ceno. Jaz pa vedno bolj nervozen zaradi vse večje odvisnosti od medija, ki se lahko že jutri sesuje. Kar je zastonj, je na koncu vedno najdražje, (je pomodroval in se z vnukom v naročju pomenljivo zazrl v daljavo, tja v ruševinaste obrise pogorelega sveta …)

Tudi (spet primerljivi) Dropbox, najbolj razširjeni brezplačni spletni servis za sinhronizacijo datotek, (Še nimate? Halo? www. dropbox.com!) ni naprodaj. In to nič “baje,” Apple je pred tremi leti dal konkretno denar na mizo, kovček je prinesel Steve Jobs osebno in so vseeno konkretno rekli ne. Nas ne zanima. Imamo boljši plan.

Dropbox je namreč finančno preskrbljen, ker poleg zastonjskega prostora v oblakih ponuja tudi plačljive pro račune razširjenih kapacitet, s katerimi z lahkoto pokrije stroške zastonjkarjev, pa še kaj jim ostane za na kruh namazat. Za povrh pa še vsako leto zlagoma a vztrajno dvigajo kvaliteto svojega (edinega) produkta. Ravno včeraj so recimo vsem naročnikom (bivšim IN prihodnjim) nenapovedano podvojili zakupljene kapacitete. Včeraj si kupil 50 GB prostora, danes jih imaš 100, častimo. Kar je nekaj takega, kot če bi vam vaš prodajalec avtomobilov po letu dnu pripeljal na dom še enega, tule so ključi, naša firma vas ima rada. Da niti ne omenjam, da so nekaj stotim najzgodnejšim naročnikom vse skupaj kar šenkali. Hvala, ker ste raznesli glas, od danes naprej imate vse zastonj!

Podobnega primera v ekonomski zgodovini skorajda ne poznam, datum si moram zapisat v beležko.

———

Zadnjič sem ostal brez bencina na cesti, ujet tik ob nekakšni sumljivi industrijski coni, da si nisem niti upal iskati pomoči v tisto smer, bogve kakšne gangsta tolpe jo obvladujejo ali pobritoglavci — ne obvladam več te scene, odkar se držim samo še doma, na televiziji so same grozne slike. V živo je še huje, si predstavljam.

Odločil sem se kar prespati v travi, naj bo ta poletna vročina vsaj za nekaj dobra, le dva problema sta me mučila. Prvič, kako sporočiti domov, da punc ne bo skrbelo, in drugič, kako zaspati pod tem milim nebom, če sem pa navajen vsak večer pred spanjem pogledat en slovenski film, da me takoj zmanjka … Ne bi se rad tule v travi spet vso noč premetaval in buljil v strop, oziroma njega odsotnost, whatever.

In kot se rado zgodi v takšnih kritičnih situacijah, sem se v zadnjem hipu spomnil, da sem po nekakšnem čudežnem (ali pa predeterminirano intuitivnem?) naključju ravno zjutraj dobil v izposojo in test zanimiv telefonček z imenom Galaxy Beam! Ko sem ga prevzel, se nisem zavedal, kako mi bo prišel prav še istega dne, vsaj enega od dveh problemov lahko z njim rešim takoj!

Galaxy Beam ima namreč vgrajen diaprojektor, namenjen poslovnim prezentacijam. Jaz sem si takoj zavrtel Kekca kar na avtomobilski havbi, da me je zmanjkalo v nekaj minutah. Punce bojo pa že preživele.

(Objavljeno v Objektivu julija 2012.)


087 Krpanje

Spet mi je strela naredila škodo: skurjen gigabitni ethernet vmesnik na mac miniju in sem bil spet prisiljen nekako rekonfigurirati hišno mrežo. Zaradi hčera, vsaka s svojim izostrenim okusom za vsebine, saj izpad kakega od ipodov ali računalnikov naredi v hiši slabo voljo in sitnobo. Ravno toliko sta stari, da se cufata za minute na kao skupnem (“Ne, moj je!”) ipodu in mojem ipadu in se nočeta uskladit pri nobeni risanki ali igri, da bi bil mir.

Mini zdaj ne more več streči filmov in risank, ker predolgo traja, če jih nanj nalagam preko njegove (hvalabogu preživele) wi-fi povezave, proti gigabitu nima za kruh … razen če ne uporabim tistega firewire ohišja iz predala, mogoče bi pa lahko kar trde diske prenašal od enega do drugega računalnika, bi bilo še najhitreje? … Kolikokrat na dan jih je treba, mogoče enkrat? Če je disk dovolj velik, lahko mogoče naenkrat kar vse? Ohišje je odprto, videti je kot orjaški dock za telefon, le da vanj zatakneš trdi disk namesto telefona, čes nekaj sekund ga že vidiš na računalniškem omizju, zelo priročno. Zaenkrat bo zadostovalo.

Šlo bi tudi preko USB ključka, ampak bi moral posebej kupit zelo prostornega in predvsem hitrega, razlike v hitrosti prenosa z računalnika na ključek (obratno gre običajno nekajkrat hitreje) so lahko tudi desetkratne. V predalu se mi jih je od raznih prezentacij in poslovnih daril nabralo vsaj ducat po 2 ali 4 giga, neuporabno.

Kriza je, pred tremi leti bi pogoltnil grenko pilulo, šel kupit novega, starega pa pokrpal s poceni zasilnim USB mrežnim vmesnikom in ga delegiral za kakšno lažje opravilo, naj recimo ponoči toči torrente v kleti namesto moje namizne mašine, se bo vsaj prišparalo na štromu … Ko drugi prodajajo rezerve (od kod so se naenkrat vzele vse te firme, ki odkupujejo zlato v italijanščini???), jih moraš ti nabirat. Logično! Nobenih marginalnih investicij letos, kapiš? Uporabit, kar se da, drugo pa spravit za boljše čase.

V rezervo pa sem že shranil dvestotaka za novi iPad Nano ali bogvekako se bo že imenoval. Načelno ne reagiram na govorice okoli Appla in sem vedno skeptičen do konca, a tale je bila objavljena v Wall Street Journalu, ki se je nazadnje zmotil na Nikdarjevo, pa še takrat je letel direktor in pol uredništva, baje. Gre za najresnejši poslovni (ne politični) časopis sveta, v katerem vsaka narobe črka zaniha krivulje na borzi. WSJ je vir, ki se mu verjame.

Pravijo, da bo Apple kmalu predstavil novo sedempalčno tablico, ki bo napadla Amazonov barvni Kindle Fire in te dni predstavljeni Googlov Nexus 7. Sklepam, da se torej pogovarjamo o ceni tam okrog dvestotih evrov, reklamirali pa ga bodo bržkone bolj kot igralno konzolo, kot pa elektronski bralnik. Ločljivost ekrana bo namreč “le” 1024 × 768 točk, enako kot prvi iPad izpred dveh let, da se razvijalcem ne bo treba mučit z novimi aplikacijami. Njihov tudi zelo uspešni, a po krivici malo prezrti iPod Touch — v bistvu iPhone brez telefona — ni bil posodobljen že, koliko, dve leti? IPad Mini/Nano, whatever, bo pa še cenejši! Prodajal se bo kot vroče žemljice.

Spletni naslovi se na televiziji vse bolj krajšajo v tistih pasicah na dnu in telopih, ki se jih sliki podlaga, da se ve kdo je kdo ali o čem se govori. Najprej so bili URL spletni naslovi, ki so se začenjali z zagonetno (a v bistvu nepotrebno) kratico “http://“, potem so se spametovano skrajšali v tiste z začetno “www,” dokler se ni opustilo tudi tega. Danes je dovolj facebook.com ali jonas.si, pa se že ve, kam pes taco moli in kam naslov kaže.

Da televizija znotraj svojih reklamira vsebine nekega drugega medija, je pa novost in odraz nove razporeditve sil znotraj medijskega prostora. Televizija je bila vedno na vrhu in ni pošiljala gledalcev poslušat radijske oddaje, obratno pa ja. Na radiu se je kritiziralo in citiralo teve oddaje, na televiziji radijskih nikoli. V tiskanih časopisih se je bralce sililo v televizijo, brez priloženega teve sporeda nobeden niti ni preživel. Danes nas z ekranov usmerjajo na splet. Najnovejša moda sta afna in lojtra na začetku napisa, prva označuje uporabniško ime, druga pa določeno témo debate, oboje na Twitterju, carju družbeno družabnih omrežij in interneta sploh, surfanje in splet sta oh tako passé …

Ko bom naslednjič pri Marcelu v oddaji, bo pod mano pisalo @milijonar, z afno, moj tviteraški naslov. In če se bomo pogovarjali o Higgsovem božjastnem delcu, se bo spodaj bržkone lezel napis #higgsboson z lojtrco, ker pod to oznako tvita in se meni ves svet. Razlagam zato, ker vas še ni vseh online, nekdo pa mora.

Zdaj se grem pa kopat.


086 Električna mladina

Vročina je zbezala mularijo na ulice in jih je zanimivo gledat, kako se grupirajo in v najbolj nenavadnih kotičkih mesta. V torbah prinesejo pijačo, posedajo in brenčijo. Vsake toliko je kdo glasen, vsake toliko je smeh, hormoni se pa počasi cmarijo na malem ognju, dej na ena, da se ne zažge … Prideš, rečeš, greš, visiš, mal oblajaš, vic poveš, se vrneš … Tako kot mišljeno, če si najstnik. Tako kot je blo zmerom poleti.

Edina razlika je, da se zdaj še tipka zraven in letijo sporočila čez mobilni eter. Če pozorno spremljaš, vidiš da se skupine sproti reorganizirajo. Enkrat se odtrga skupina treh punc, ki grejo do Tromostovja, drugič uleti nova skupina fantov z mestnega avtobusa ali pa se po dve združita v eno, če recimo pred banko pri Cankarju začnejo skejterji skakat čez ovire in se nabere gledalcev. Vsake toliko se (komaj, na škrge) zabliska iz mobilnega telefončka, nekdo poskuša ujeti moment v polmraku. In nekje na robu gruče ima eno dekle bledo obsijan obraz, njen palec pa kot robotsko tipalo pleše po drobni virtualni tipkovnici. Na obrazu ji izmenjaje plešeta nasmešek in ihtava jezica, tista sporočilca sem in tja očitno niso kar tako, nekaj se dogaja.

Takole od daleč si mi zdijo kul. Nič tistega, s čimer strašijo po revijah in forumih, da je današnja mladina odtujena, komunicirajo samo še preko računalnikov, v sobe se zapirajo, igrice igrajo in ne vedo več, kaj je življenje in svež zrak. Tehnologija je kriva, odtujuje nas eden od drugega, bla, bla, bla.

Ne vem, no. Jaz ne vidim razlike. Moj sošolec Pavle v osnovni šoli je recimo nenehno čepel v kleti, kjer je imel ogromno zbirko stripov in playboyev, navajeni smo bili trkati, ker nisi nikoli vedel ali bere ali drka, v obeh primerih je bil jezen, da se ga moti. Je bil pač take sorte tič, da je rad bil sam, mi ne bo nihče govoril, da ga je zasvojil kalkulator, računalnikov takrat še ni bilo. In ko sem si od njega sposodil za karjolo stripov (za playboye sem bil prefin), me tudi ni bilo iz svoje sobe štirinajst dni. Mami se je mešalo, meni pa fučkalo. To pač moraš dat skozi, se reče.

Mene ne skrbi. Naše znajo tudi po cele ure tiščati nos v ipodov ekran in kupovati zelenjavo Smrkcem — potem se pa naveličajo in vse popoldne z žogo vreščijo na ulici. Nekako se samouravnavajo, malo tega, malo onega, kolikor jim pozornost pač dopušča. Otroci so okej, mogoče se je raje treba ozret po svojem pragu, če ni kaj smeti. A nisem ravno včeraj vrgel Strele McQuinna na televizor, da bi malo zamotil mlajšo in kolikokrat sem ji že sam porinil ipod v roke, ati mora delat? …

Za besedo vapourware še nimamo dobrega prevoda, sem si izmislil kar svojega: meglaver. Meglaver je tisti hardver ali softver, ki zgleda super na papirju in (praviloma) javni predstavitvi, na prodaj bo pa šele čez kako leto, če sploh in izdelka še nihče ni držal v rokah. Meglaver se zgodi iz dveh razlogov — ali firma preceni svoje zmožnosti in napove projekt, ki ga kasneje ni sposobna izpeljati v roku, ali pa se firma zaradi težav na tržišču nalašč odloči za prezgodnjo predstavitev v upanju, da ne bo nihče opazil, kako je cesar gol.

Na misel mi pride leto 1986 in zloglasni (in zdavnaj pozabljeni) Sinclairov QL, ki so ga optimistično začeli reklamirat, še preden je bil zrel in potem zaradi britanskih zakonov zadnjo noč pred obljubljenim rokom dobave razvažali na računalnike s taksijem po domovih in je bil cel škandal. Firma je pa itak kmalu pokleknila zaradi vse cenejših tajvanskih pcjev. Saj me poznate, rad pripovedujem o starih časih.

Ta teden sta nam meglaver prodajali dve megafirmi, Microsoft in Google. Tu gre za tistega drugega od dveh razlogov. Microsoft in Google se ne precenjujeta. Tale dva se gresta meglaver nalašč. Ker je kriza, ker je konkurenca (beri: Apple) iz nič naredila novo milijardno tržišče, ker se ne spodobi, da na novo spečeni kolač poje kar pek sam.

Prvi so predstavili strupeno novodobno tablico Surface s tipkovnico, vdelano v komaj tri milimetrsko magnetno prekrivalo, slednji pa z osebnim virtualnim računalniškim vmesnikom, vdelanim v posebna očala. Tista tipkovnica mi je na predstavitvi odprla usta, kakšna imenitna ideja! — potem se je pa že naslednjega dne izkazalo, da se nove Microsoftove tabletke nihče od novinarjev ni smel dotakniti in da jo lahko le fotografirali.

Podobno je s tistimi Minority Report Googlovimi očali, novinarjem so jih sicer celo pustili nositi, a ko so povprašali, kdaj se jih bo dalo kupit, je bil odgovor 2014. Čez poldrugo leto. Eh.

(Objavljeno v Objektivu julija 2012.)


Page 1 of 23