Futer

Jonas Žnidaršič, connoiseur finih stvari.

Feb 11

Dva tečneža o Kajzerju

Preizkusna epizoda morda bodoče poddaje (podcasta, op. prev.) z naslovom Dva tečneža (“Dva tečna strica” je bila prva žoga, op. p.) z Markom Crnkovičem. Posebni gost tokrat Peter Bratuša, pogovor pa teče okoli nove TV nadaljevanke, ki se pravkar izteka na TV Slovenija.

http://jonas.siol.net/files/2strica-01.mp3

Veliko je pridušanja, da je treba vse skritizirat, v pilotu pa nama tega ni uspelo. Ko poslušam, se sam sebi zdim cepec. Yebiga.

Kajzer je pač boljši od povprečja.

-Jonas


Apr 1

Vabilo

Dragi novinarski kolega/ica,

zagotovo ti je že prišla na uho informacija, da se 3. aprila ob 20:00 vračam na male ekrane z novo televizijsko oddajo Denar pada.

Ob tej priložnosti te vabim, da se nam ob slavnostni premieri pridružiš na srečanju z novinarji, na katerem bomo ustvarjalci oddaje in ekipa rade volje pokramljali s predstavniki sedme sile in se sprostili ob začetku nove televizijske sezone. Dobimo se ob 19:30 na VPK, Kranjčeva ulica 22.

Pokrovitelja srečanja bodo pekarna Pečjak, vinogradnik Simon Eržen in Simobil, d. d. Lačni torej ne bomo, žejni tudi ne, predstavnik PR Simobil mag. Damijan Svizec pa po uradnem nagovoru obljublja posebno presenečenje za vse udeležence. (http://tinyurl.com/bndten6).

Se vidimo!

Več informacij na tel. št. 01 244 21 88 (Damijan Svizec), prosimo, da zaradi omejenega števila telefonov udeležno potrdite do 12:00 ure.

-Jonas


Aug 5

090 Pasja mobilnost

Ko se je začela mobitelna norija na Slovenskem, sem imel eno hudo idejo za tv reklamo. Ideje se več ne spomnim natanko, vem pa da je bila huda. Nekaj okoli sodobne familije, vsi imajo telefone. Zunaj je sneg ali kaka podobna romantika, božič mogoče, v počasnih posnetkih se smejejo v mobitele, pohištvo je spucano, otroci počesani in z mašno, fotrova služba futuristična, vsi so sploh in oh srečni s svojimi čudežnimi aparatki. Konča se s kadrom družinskega psa, ta ima tudi enega montiranega na ovratnico in pride jest, ko ga rufnejo. Nekakšen kao humorni zaključek spota, pretiravanje se mi je zdelo smešno, hahaha, lejga, pes ima telefon. Kok dobr!

Slabih dvajset let je tega. Ni več hec. Ta teden sem montiral psu telefon za vrat.
Enkrat sem mu že montiral mini kamero za nek video eksperiment, a se je slika preveč tresla in iz pasje perspektive težko razpoznaš okolico. V kadru je ves čas kak vogal hiše, pločnik, drevesa, grmovje, bežeče otroške noge … precej monotono v bistvu. Kot da je pasje življenje eno samo iskanje, kje bi se uscal ali kaj požrl.

Tistega starega iz predala sem mu namestil, ki ga ni škoda. Eden prvih je bil z GPS-om, zdaj ga pa niti bratrancu, ki je nekoč v JLA preživel strel v glavo, ne morem prodat. Še par let nazaj je bil top šit. Zdaj naj ga ima pes. Sic transit gloria mundi. Na internetu sem bral, da je dvajset let ravno tista doba, ki jo potrebuje vsaka tehnologija, da postane vsakdanja. Da postane potrošna roba. Da je dobra tudi za psa. Kdor ima psa v stanovanju, ve o čem govorim. Laja, če mu zamenjaš kanal na televiziji. Tudi ta je potrebovala dvajset let, da se je prijela, avtomobili, radio in internet tudi. Če ti karkoli od tega manjka, greš lahko mirno do varuhinje človekovih pravic prašat, kaj je zdaj to.

Telefončku malo šepa baterija, a jo lahko zamenjam, imam človeka v Šiški. (Zaznamek zase: Nauči psa, da se zvečer sam uleže polnit.) Z gledališkim lepilnim trakom (to je tisti široki črni, ki se ga trga z roko, če znaš prav prijeti, a ima kako drugo ime?) sem mu ga zalepil pod vrat, nepredušno zaprtega v eno tistih plastičnih vrečk na patent. Zaradi klopov, da ne spijejo štroma in ker se mi gravžajo.

Naš Ožbi sicer ni potepuh, ampak kadar se mi nabere dela, se naveliča dolgčasa in gre po dveh, treh dneh po svoje. Mene pa skrbi, ker se nič ne oglasi. No, zdaj ima nima več izgovora. Naštimal sem mu svojo cifro v speed-dial kontakte.

Pred kako urico je šel, na varnostni kameri vidim, da ga ni na dvorišču. Danes sem že ves dan za računalnikom, ker sem pravkar naložil na svojo delovno mašino najnovejši operacijski sistem Mountain Lion in moram biti zraven, medtem ko se stroj posodablja. Tista teve varnostna kamera je pa sploh posebna zgodba, drugič več o tem. Eden mojih najslabših nakupov ever — program je dolgočasen, da je kaj. Pes ali je na dvorišču, ali ga pa ni. Le kadar pridejo obiski, se nekaj malega dogaja, a nikoli nobene akcije, le resničnostni šov a la Big Brother, pa še to le kako minuto ali dve. Lahko jih le gledam, kako se pokajo iz avta, potem jih moram pa že kmalu it pozdravit na stopnice in trpet v živo. Jaz idiot sem si pa ob inštalaciji še nekaj štimal, da lahko ta dolgčas snemam na oddaljen računalnik.

Novi sistem je po prvih nekaj urah raziskovanja zelo soliden, zaenkrat se mi ni sesula še nobena od aplikacij, ki jih redno uporabljam. Računalnik se zdi za malenkost bolj živ pri vseh tistih najpogostejših vsakdanjih opravilih, kot so odpiranje oken ali premeščanje datotek, že to je vredno tistih pičlih petnajstih evrov finančnega udarca. Koliko že stanejo Windowsi?

Po novem je mogoče shranjevati dokumente naravnost v Applove oblake, tako kot z iPadom ali iPhonom. Ko so enkrat tam, jih lahko odpre katerakoli naprava. Tudi to je, menim, vredno petnajstih evrov, medtem ko še čakamo na odgovor iz prejšnjega odstavka … Pa novi programčki za opomnike, obvestila, beležke in pretakanje videa— vsi popolnoma enaki, kot jih že poznamo z Applovih mobilnih naprav. Na kratko — namizni maci se vse bolj integrirajo in povezujejo s svojimi prenosnimi bratranci.

Navleči nas hočejo. Če že imaš iPhone, si moraš za kompletno digitalno nirvano omislit še maca. In obratno.

Ura je že pozna, končno se je javil pes. Me je že skrbelo, da ni zašel v slabo družbo. Ali mamila.

“Halo. Ožbi tukej.”

“Aha. Lejga, kje si se pa spet zgubu?”

“Ni to. Kličem, če maš slučajno cifro od Reksa na Bokalcih. Baje da se ena goni na Prulah, on ima telefonsko in točen naslov. Pa če maš kak polnilec kje, drgač ne bom mogu fotkat.”

(Objavljeno v Objektivu julija 2012.)


089 Fotke so lepše z leti

Za nekatere reči v življenju sem analni retardiranec, kar je naslednja stopnja po analnem retentivcu. Gat ne pospravljam, denarja ne zlagam in na delovni mizi imam tisto, čemur nekateri rečejo “urejeni nered,” drugi pa “svinjarija.”

Ampak fotke imam pa urejene. Urejene v nulo.

V svojem računalniku imam shranjenih natanko 23462 fotografij, v prihodnje pa bom vsak dan posnel osem novih, če je verjeti moji ad hoc statistični analizi. Urejam jih s programom iPhoto (medtem ko mnogi nekateri na Googlovo Picasso, gre za približno isti šmorn) v treh ločenih knjižnicah. Že primitivno zafnano črkovanje izda, da gre za za softver, priložen vsakemu novemu macu. Softver je odličen, tisti mali “i,” ki misli, da je začetnica, mi gre pa na živce. Pravzaprav mi ne gre na živce on, ampak dejstvo, da smo se te afnarije sčasoma kar navadili. Prekleti iPhone, kaj si nam naredil! Tista avtomobilska reklama, kjer skušajo tlačit angleški “aj” v slovenščino, je nagravžna, ti si kriv. Kako že gre? “Aj, imeniten, aj, idealen, — aj, hyundai,” … nekaj takega je, potlačil sem, ne vem več …

iPhoto je eden tistih programov, ki ga ožamem do konca, maksimalno izkoristim skoraj vse njegove možnosti. Kar zna, mi pride prav. Z vsako novo posneto serijo fotografij se držim preverjenega in ustaljenega postopka. Ideja je ta, da se fotke potem lažje najde in pregleduje. Ko jih imaš enkrat dvajset tisoč, jih ne moreš več preprosto prelistavati, ker življenje izgubi smisel. Kadar ti babi potegnejo iz predala tiste stare albume, kako sta se z dedkom enkrat na motorju na morje peljala, si dober za dve uri — pa jih vse skupaj najbrž ni več kot dvesto, tristo orumenelih posnetkov! Dvesto, dvajset tisoč, — a čutiš razliko?

Pri takšnih cifrah je treba vzdrževati vsaj minimalen red. Fotografija je lahko še tako dobra, a kaj to pomaga, če je pa izgubljena nekje v želodu kompjuterja. Enkrat sva se kregala s Sarkićem, ta je na vsaki pasji procesiji posnel vsaj dvesto fotografij, najrajši Janeza Janše sredi kakšne čudne kretnje — če sem ga pa mesec dni kasneje vprašal za kakšno fotko, češ da rabimo za članek na Vesti, je pa samo momljal “jutri,” ker da bo moral pobrskat po trdih diskih … Naslednjega dne pa spet ni bilo časa, ker je ponavadi ravno točil novih dvesto fotk s tiskovne konference Elene Pečarič.

Meni se pa zdi moja zbirka fotografij — in videov, ti so sploh posebna zgodba! — pravzaprav edina stvar v računalniku, ki je kaj vredna. Pošta, dokumenti in preglednice so že nekaj let v oblakih (gmail, dropbox,), vse je avtomatično indeksirano in urejeno po naslovnikih, vsebini, itd., kajti s črkami in številkami zna računalnik opraviti sam. Z nekaj kliki lahko najdem karkoli iz zadnjih desetih let, če le vpišem prave ključne besede.

S piksli pa ni tako preprosto, tu je treba računalniku pomagati, da se revež znajde. Kdo je na fotki, kje je bila posneta, kdaj in ob kakšni priložnosti in tako naprej. Nekaj teh podatkov lahko seveda priskrbi fotoaparat, če zmore, recimo GPS koordinate in datum, recite, da ga imate prav nastavljenega.

Zato se držim ustaljene rutine ob novih fotografijah. Najprej jih prenesem iz fotoaparata (ali telefona) v računalnik — in jih ne pozabim nemudoma pobrisati s pomnilniške kartice, da ni zmede z naslednjo rundo, čeprav ta korak odsvetujejo v vsakem zadnjem članku o fotografiji — ter jih takoj označim z oceno od ene do petih zvezdic. Ena je za neuporabne, dve sta za slabe, tri za povprečne, štiri in pet pa za tiste dovolj dobre, da jih lahko človek komu pokaže. To je moj najpomembnejši filter, z njim si skrčim pregledovalno cifro na desetino kompleta. Bronhi, lakše se diše. Potem označim še obraze z imeni, (sistem je podoben kot na Facebooku), dodam manjkajoče GPS koordinate ter še morebiti zložim po logiki — otroke posebej, prijatelje posebej. Boljšim fotkam dodam še pomenljiv naslov (“Zoja plava z morskim psom” ali “Usnje in bič,” pač glede na motiv.), najzanimivejšim, tistim s petimi zvezdicami, pa še vrstico ali dve komentarja za zanamce.

Tako sem v vsakem trenutku pripravljen. Lahko ti najdem fotko po datumu, lokaciji, družbi na sliki, po rojstnih dnevih, predvsem pa lahko takoj na sosednji televizor prek mreže sunem zadnji album z bazena, da je sosed tiho. Prevečkrat sem že bil kje na obisku, ko je glava družine brskal po prenosniku in priklapljal kable, saj bo, moment, žena je pa z očmi zavijala in sem vedel da bo štala, če mu bo spet ušla kakšna njena fotka z golo ritjo. Kot zadnjič, ko sem še poslabšal situacijo z izjavo, da se mi zdi (fotka) dobro komponirana in da je vsaka lepša z leti.

(Objavljeno v Objektivu julija 2012.)


088 Meglene finance

Tale Twitter je vedno bolj sumljiv. Uporabljamo ga že, koliko, pet, šest let? Pa še vedno nikomur ni jasno, od kod bodo končno potegnili profit. Nekaj malega so že eksperimentirali s sponzoriranimi povezavi in trendi, a se ni obneslo. Zaenkrat še vedno operirajo na račun nažicanih investicij, kupit se pa ne pustijo. Mislijo, da se jim ne splača, najbrž imajo boljši plan. Ki mora biti prekleto dober, če se ozremo na podatek iz polpretekle internetne zgodovine (beri: nekaj mesecev nazaj), kako se je (primerljivi) Instagram pustil kupiti Facebooku za okroglo milijardico.

Saj se še spomnite Instagrama? Tiste firme s komaj ducat zaposlenimi in eno samo družbeno omreženo aplikacijo za izmenjavo filtriranih retro fotografij na iPhonu, ampak to odlično? Za milijardico! Tisto z devetimi nulami, ja. Ker niso bili naprodaj programerji, ampak mi uporabniki, vseh 30 milijonov.

Uporabniki smo že dolgo valuta. Ste mislili, da Google živi od prodaje oglasnega prostora? Bwuahahahahahaha!!!, … Narobe! Google živi od prodaje nas uporabnikov svojim strankam, oglaševalcem! Uporabniki smo produkt, roba za prodajo oglaševalcem. Denar namreč teče od oglaševalcev k Googlu, ta pa z nami, — ki smo zmotno prepričani, da smo stranke, ne roba, — nima pravzaprav nič. Kdaj ste nazadnje Googlu kaj plačali? Njihov končni kupec, tisti ki jim zvečer odfrka bankovce, je oglaševalec. Facebook ni nič drugačen. Kupec ima pa zmeraj prav.

A je vsaj približno jasno, kdo pije in kdo plača, pri Twitterju pa še vedno kar mutijo. Nobenih transakcij, nobenih reklam, nobenih prihodkov. Twitter sam pa baje ni naprodaj. Zakaj že? Mogoče imajo boljši plan, vreden milijardo in en dolar — mogoče se pa le sprenevedajo kot Prešernova Urška in si nabijajo ceno. Jaz pa vedno bolj nervozen zaradi vse večje odvisnosti od medija, ki se lahko že jutri sesuje. Kar je zastonj, je na koncu vedno najdražje, (je pomodroval in se z vnukom v naročju pomenljivo zazrl v daljavo, tja v ruševinaste obrise pogorelega sveta …)

Tudi (spet primerljivi) Dropbox, najbolj razširjeni brezplačni spletni servis za sinhronizacijo datotek, (Še nimate? Halo? www. dropbox.com!) ni naprodaj. In to nič “baje,” Apple je pred tremi leti dal konkretno denar na mizo, kovček je prinesel Steve Jobs osebno in so vseeno konkretno rekli ne. Nas ne zanima. Imamo boljši plan.

Dropbox je namreč finančno preskrbljen, ker poleg zastonjskega prostora v oblakih ponuja tudi plačljive pro račune razširjenih kapacitet, s katerimi z lahkoto pokrije stroške zastonjkarjev, pa še kaj jim ostane za na kruh namazat. Za povrh pa še vsako leto zlagoma a vztrajno dvigajo kvaliteto svojega (edinega) produkta. Ravno včeraj so recimo vsem naročnikom (bivšim IN prihodnjim) nenapovedano podvojili zakupljene kapacitete. Včeraj si kupil 50 GB prostora, danes jih imaš 100, častimo. Kar je nekaj takega, kot če bi vam vaš prodajalec avtomobilov po letu dnu pripeljal na dom še enega, tule so ključi, naša firma vas ima rada. Da niti ne omenjam, da so nekaj stotim najzgodnejšim naročnikom vse skupaj kar šenkali. Hvala, ker ste raznesli glas, od danes naprej imate vse zastonj!

Podobnega primera v ekonomski zgodovini skorajda ne poznam, datum si moram zapisat v beležko.

———

Zadnjič sem ostal brez bencina na cesti, ujet tik ob nekakšni sumljivi industrijski coni, da si nisem niti upal iskati pomoči v tisto smer, bogve kakšne gangsta tolpe jo obvladujejo ali pobritoglavci — ne obvladam več te scene, odkar se držim samo še doma, na televiziji so same grozne slike. V živo je še huje, si predstavljam.

Odločil sem se kar prespati v travi, naj bo ta poletna vročina vsaj za nekaj dobra, le dva problema sta me mučila. Prvič, kako sporočiti domov, da punc ne bo skrbelo, in drugič, kako zaspati pod tem milim nebom, če sem pa navajen vsak večer pred spanjem pogledat en slovenski film, da me takoj zmanjka … Ne bi se rad tule v travi spet vso noč premetaval in buljil v strop, oziroma njega odsotnost, whatever.

In kot se rado zgodi v takšnih kritičnih situacijah, sem se v zadnjem hipu spomnil, da sem po nekakšnem čudežnem (ali pa predeterminirano intuitivnem?) naključju ravno zjutraj dobil v izposojo in test zanimiv telefonček z imenom Galaxy Beam! Ko sem ga prevzel, se nisem zavedal, kako mi bo prišel prav še istega dne, vsaj enega od dveh problemov lahko z njim rešim takoj!

Galaxy Beam ima namreč vgrajen diaprojektor, namenjen poslovnim prezentacijam. Jaz sem si takoj zavrtel Kekca kar na avtomobilski havbi, da me je zmanjkalo v nekaj minutah. Punce bojo pa že preživele.

(Objavljeno v Objektivu julija 2012.)


087 Krpanje

Spet mi je strela naredila škodo: skurjen gigabitni ethernet vmesnik na mac miniju in sem bil spet prisiljen nekako rekonfigurirati hišno mrežo. Zaradi hčera, vsaka s svojim izostrenim okusom za vsebine, saj izpad kakega od ipodov ali računalnikov naredi v hiši slabo voljo in sitnobo. Ravno toliko sta stari, da se cufata za minute na kao skupnem (“Ne, moj je!”) ipodu in mojem ipadu in se nočeta uskladit pri nobeni risanki ali igri, da bi bil mir.

Mini zdaj ne more več streči filmov in risank, ker predolgo traja, če jih nanj nalagam preko njegove (hvalabogu preživele) wi-fi povezave, proti gigabitu nima za kruh … razen če ne uporabim tistega firewire ohišja iz predala, mogoče bi pa lahko kar trde diske prenašal od enega do drugega računalnika, bi bilo še najhitreje? … Kolikokrat na dan jih je treba, mogoče enkrat? Če je disk dovolj velik, lahko mogoče naenkrat kar vse? Ohišje je odprto, videti je kot orjaški dock za telefon, le da vanj zatakneš trdi disk namesto telefona, čes nekaj sekund ga že vidiš na računalniškem omizju, zelo priročno. Zaenkrat bo zadostovalo.

Šlo bi tudi preko USB ključka, ampak bi moral posebej kupit zelo prostornega in predvsem hitrega, razlike v hitrosti prenosa z računalnika na ključek (obratno gre običajno nekajkrat hitreje) so lahko tudi desetkratne. V predalu se mi jih je od raznih prezentacij in poslovnih daril nabralo vsaj ducat po 2 ali 4 giga, neuporabno.

Kriza je, pred tremi leti bi pogoltnil grenko pilulo, šel kupit novega, starega pa pokrpal s poceni zasilnim USB mrežnim vmesnikom in ga delegiral za kakšno lažje opravilo, naj recimo ponoči toči torrente v kleti namesto moje namizne mašine, se bo vsaj prišparalo na štromu … Ko drugi prodajajo rezerve (od kod so se naenkrat vzele vse te firme, ki odkupujejo zlato v italijanščini???), jih moraš ti nabirat. Logično! Nobenih marginalnih investicij letos, kapiš? Uporabit, kar se da, drugo pa spravit za boljše čase.

V rezervo pa sem že shranil dvestotaka za novi iPad Nano ali bogvekako se bo že imenoval. Načelno ne reagiram na govorice okoli Appla in sem vedno skeptičen do konca, a tale je bila objavljena v Wall Street Journalu, ki se je nazadnje zmotil na Nikdarjevo, pa še takrat je letel direktor in pol uredništva, baje. Gre za najresnejši poslovni (ne politični) časopis sveta, v katerem vsaka narobe črka zaniha krivulje na borzi. WSJ je vir, ki se mu verjame.

Pravijo, da bo Apple kmalu predstavil novo sedempalčno tablico, ki bo napadla Amazonov barvni Kindle Fire in te dni predstavljeni Googlov Nexus 7. Sklepam, da se torej pogovarjamo o ceni tam okrog dvestotih evrov, reklamirali pa ga bodo bržkone bolj kot igralno konzolo, kot pa elektronski bralnik. Ločljivost ekrana bo namreč “le” 1024 × 768 točk, enako kot prvi iPad izpred dveh let, da se razvijalcem ne bo treba mučit z novimi aplikacijami. Njihov tudi zelo uspešni, a po krivici malo prezrti iPod Touch — v bistvu iPhone brez telefona — ni bil posodobljen že, koliko, dve leti? IPad Mini/Nano, whatever, bo pa še cenejši! Prodajal se bo kot vroče žemljice.

Spletni naslovi se na televiziji vse bolj krajšajo v tistih pasicah na dnu in telopih, ki se jih sliki podlaga, da se ve kdo je kdo ali o čem se govori. Najprej so bili URL spletni naslovi, ki so se začenjali z zagonetno (a v bistvu nepotrebno) kratico “http://“, potem so se spametovano skrajšali v tiste z začetno “www,” dokler se ni opustilo tudi tega. Danes je dovolj facebook.com ali jonas.si, pa se že ve, kam pes taco moli in kam naslov kaže.

Da televizija znotraj svojih reklamira vsebine nekega drugega medija, je pa novost in odraz nove razporeditve sil znotraj medijskega prostora. Televizija je bila vedno na vrhu in ni pošiljala gledalcev poslušat radijske oddaje, obratno pa ja. Na radiu se je kritiziralo in citiralo teve oddaje, na televiziji radijskih nikoli. V tiskanih časopisih se je bralce sililo v televizijo, brez priloženega teve sporeda nobeden niti ni preživel. Danes nas z ekranov usmerjajo na splet. Najnovejša moda sta afna in lojtra na začetku napisa, prva označuje uporabniško ime, druga pa določeno témo debate, oboje na Twitterju, carju družbeno družabnih omrežij in interneta sploh, surfanje in splet sta oh tako passé …

Ko bom naslednjič pri Marcelu v oddaji, bo pod mano pisalo @milijonar, z afno, moj tviteraški naslov. In če se bomo pogovarjali o Higgsovem božjastnem delcu, se bo spodaj bržkone lezel napis #higgsboson z lojtrco, ker pod to oznako tvita in se meni ves svet. Razlagam zato, ker vas še ni vseh online, nekdo pa mora.

Zdaj se grem pa kopat.


086 Električna mladina

Vročina je zbezala mularijo na ulice in jih je zanimivo gledat, kako se grupirajo in v najbolj nenavadnih kotičkih mesta. V torbah prinesejo pijačo, posedajo in brenčijo. Vsake toliko je kdo glasen, vsake toliko je smeh, hormoni se pa počasi cmarijo na malem ognju, dej na ena, da se ne zažge … Prideš, rečeš, greš, visiš, mal oblajaš, vic poveš, se vrneš … Tako kot mišljeno, če si najstnik. Tako kot je blo zmerom poleti.

Edina razlika je, da se zdaj še tipka zraven in letijo sporočila čez mobilni eter. Če pozorno spremljaš, vidiš da se skupine sproti reorganizirajo. Enkrat se odtrga skupina treh punc, ki grejo do Tromostovja, drugič uleti nova skupina fantov z mestnega avtobusa ali pa se po dve združita v eno, če recimo pred banko pri Cankarju začnejo skejterji skakat čez ovire in se nabere gledalcev. Vsake toliko se (komaj, na škrge) zabliska iz mobilnega telefončka, nekdo poskuša ujeti moment v polmraku. In nekje na robu gruče ima eno dekle bledo obsijan obraz, njen palec pa kot robotsko tipalo pleše po drobni virtualni tipkovnici. Na obrazu ji izmenjaje plešeta nasmešek in ihtava jezica, tista sporočilca sem in tja očitno niso kar tako, nekaj se dogaja.

Takole od daleč si mi zdijo kul. Nič tistega, s čimer strašijo po revijah in forumih, da je današnja mladina odtujena, komunicirajo samo še preko računalnikov, v sobe se zapirajo, igrice igrajo in ne vedo več, kaj je življenje in svež zrak. Tehnologija je kriva, odtujuje nas eden od drugega, bla, bla, bla.

Ne vem, no. Jaz ne vidim razlike. Moj sošolec Pavle v osnovni šoli je recimo nenehno čepel v kleti, kjer je imel ogromno zbirko stripov in playboyev, navajeni smo bili trkati, ker nisi nikoli vedel ali bere ali drka, v obeh primerih je bil jezen, da se ga moti. Je bil pač take sorte tič, da je rad bil sam, mi ne bo nihče govoril, da ga je zasvojil kalkulator, računalnikov takrat še ni bilo. In ko sem si od njega sposodil za karjolo stripov (za playboye sem bil prefin), me tudi ni bilo iz svoje sobe štirinajst dni. Mami se je mešalo, meni pa fučkalo. To pač moraš dat skozi, se reče.

Mene ne skrbi. Naše znajo tudi po cele ure tiščati nos v ipodov ekran in kupovati zelenjavo Smrkcem — potem se pa naveličajo in vse popoldne z žogo vreščijo na ulici. Nekako se samouravnavajo, malo tega, malo onega, kolikor jim pozornost pač dopušča. Otroci so okej, mogoče se je raje treba ozret po svojem pragu, če ni kaj smeti. A nisem ravno včeraj vrgel Strele McQuinna na televizor, da bi malo zamotil mlajšo in kolikokrat sem ji že sam porinil ipod v roke, ati mora delat? …

Za besedo vapourware še nimamo dobrega prevoda, sem si izmislil kar svojega: meglaver. Meglaver je tisti hardver ali softver, ki zgleda super na papirju in (praviloma) javni predstavitvi, na prodaj bo pa šele čez kako leto, če sploh in izdelka še nihče ni držal v rokah. Meglaver se zgodi iz dveh razlogov — ali firma preceni svoje zmožnosti in napove projekt, ki ga kasneje ni sposobna izpeljati v roku, ali pa se firma zaradi težav na tržišču nalašč odloči za prezgodnjo predstavitev v upanju, da ne bo nihče opazil, kako je cesar gol.

Na misel mi pride leto 1986 in zloglasni (in zdavnaj pozabljeni) Sinclairov QL, ki so ga optimistično začeli reklamirat, še preden je bil zrel in potem zaradi britanskih zakonov zadnjo noč pred obljubljenim rokom dobave razvažali na računalnike s taksijem po domovih in je bil cel škandal. Firma je pa itak kmalu pokleknila zaradi vse cenejših tajvanskih pcjev. Saj me poznate, rad pripovedujem o starih časih.

Ta teden sta nam meglaver prodajali dve megafirmi, Microsoft in Google. Tu gre za tistega drugega od dveh razlogov. Microsoft in Google se ne precenjujeta. Tale dva se gresta meglaver nalašč. Ker je kriza, ker je konkurenca (beri: Apple) iz nič naredila novo milijardno tržišče, ker se ne spodobi, da na novo spečeni kolač poje kar pek sam.

Prvi so predstavili strupeno novodobno tablico Surface s tipkovnico, vdelano v komaj tri milimetrsko magnetno prekrivalo, slednji pa z osebnim virtualnim računalniškim vmesnikom, vdelanim v posebna očala. Tista tipkovnica mi je na predstavitvi odprla usta, kakšna imenitna ideja! — potem se je pa že naslednjega dne izkazalo, da se nove Microsoftove tabletke nihče od novinarjev ni smel dotakniti in da jo lahko le fotografirali.

Podobno je s tistimi Minority Report Googlovimi očali, novinarjem so jih sicer celo pustili nositi, a ko so povprašali, kdaj se jih bo dalo kupit, je bil odgovor 2014. Čez poldrugo leto. Eh.

(Objavljeno v Objektivu julija 2012.)


085 Krik serviserja v puščavi

O novem iPhonu ni bilo potem na tisti veliki Applovi predstavitvi novosti za razvijalce ne duha ne sluha. V šali smo se post festum menili, da so ga gotovo zadnji trenutek umaknili s predstavitve, ker skrivnost nove oblike že razkrita, na youtubu imaš kolikor češ posnetkov iz kitajske tovarne pretihotapljenega ohišja za petico (a ni že šestica?) … Ja, in da jim ne bi pokvarili presenečenja, so se odločili bunkerirat projekt in ga bodo v nekaj mesecih komplet redizajnirali. Samo zaradi presenečenja.

Od novega hardvera so tako predstavili le novo inačico prenosnika MacBook Pro s podvojeno ločljivostjo ekrana, na katerem se zdaj črke, kot na ipadu, berejo lepše kot na papirju. Najbolj veseli so lahko fotografi, ki jim pikslov na računalniku ni nikoli dovolj, zdaj jih imajo štirikrat več (podvojenih v višino in širino, ergo štirikrat toliko, kot prej, če kdo dvomi v matematiko), za nekaj časa bo dovolj. HD video z vsemi piksli se na tem ekranu vrti v okencu. Kapo dol grafični kartici, pridna je.

Obsesijo z detajli so dvignili na nov nivo. Tanjši, lažji, močnejši in še bolj trdoživ. Med čipi na matični plošči so baje zračni kanali za ventilacijo smešno tankega ohišja. Ventilatorji imajo nesimetrične krake, ker navadni menda brenčijo na eni sami frekvenci, tile pa se razblinijo v beli šum in ni hrupa. HDMI izhod za prezentacije, ker je to baje novi standard in kamor prideš predavat, imajo zagotovo tak vhod, vsak novejši televizor ga ima. (Razen kadar jaz hodim okrog, kamor pridem, hočejo VGA, tega kabla pa edinega nimam, ne za maca, ne za ipada.) V kombinaciji z najsodobnejšim SSD in štirimi procesorji novi macbook žge kot raketa, baterija pa kljub temu vzdrži debelih sedem ur. Vse skupaj zapakirano v 18 milimetrov tanko ohišje, kar je manj kot dva ipada med seksom. Slin, slin, slin!

Že čez teden dni pa se je po mreži razlegel krip umirajočega v puščavi, ko so se do prvih primerkov novega prenosnika dokopale servisne firme širom sveta. Da je cena za čudovit dizajn in eleganco tankega ohišja prevelika in da Apple koplje grob celotni računalniški industriji in še samemu sebi! Zakaj? Ker so elektronske komponente zaradi ekstremne miniaturizacije po novem praktično zalepljene v ohišje in je računalnik nemogoče servisirati! Od servisiranja pa živi ena cela vzporedna industrija, ki je ne gre zanemarjati! In če bognedaj še Tajvanci začnejo slediti grdemu zgledu, se lahko sesuje celotna globalna računalniška industrija, v Afriki so pa že zdaj lačni.

Ta krik poznam iz otroštva.

Spomnim se, da so v naši ulici pred tremi hišami stale tri na roke napisane table: “TV Servis”. Moj fotr je imel enega in dva najbližja soseda. Tiste čase so se televizorji kvarili na en sam način, ponavadi je crknila ena od elektronk. Fotr jo je zamenjal z novo, servis opravljen.

Ko pa so prišli v trgovine modernejši televizorji in so elektronke zamenjali tranzistorji, so vse tri table izginile iz naše ulice. Adijo biznis. Tranzistorjev se ne da popravljat, gospa, to boste pa morali odnesti v mesto na Iskrin uradni servis. Kaj čmo, tako časi so, gospa. Aaaaaaaaaarrrrggghhhh!

Zgodovina se je sosedovemu sinu ponovila že eno samo generacijo kasneje, bil je v službi pri neki privat servisni firmi za računalnike. Takrat so bili največji biznis tajvanski pcji, servisiralo se jih je s križnim izvijačem in menjavo skurjene kartice, v najslabšem primeru pa napajalnika ali ojoj matične plošče. Menjava matične plošče je bila zelo draga, ker je bilo treba odviti vsaj ducat vijakov, (na tipični kartici le enega.)

Ko so se čez deset let razširili prenosniki, je bil problem. Teh se ni dalo s križnim, ampak le s torx izvijačem in so ostali stari mojstri brez dela. In je firma šla cugrund, sosedov sin pa v Avstralijo, kdaj pa kdaj se tipkava po skypu.

Z avtomobili je zgodba podobna. Fotr se je rad hvalil, da je z jugoslovanskih cest v svoji karieri (Iskrin električar na oddajnikih in zvezah) rešil štirideset šoferjev. “Sine, najlon nogavice moraš imeti zmeraj v avtu. Pride prav, če pobereš kako avtoštoparko ali pa če ti poči jermen v mašini. Do doma ziher prideš.”

Ampak jermeni v avtomobilih več ne pokajo. Sodobna vozila se skoraj ne kvarijo. Kdaj ste nazadnje pomagali komu, ki je obtičal na cesti, pa ni bil karambol? Kdaj ste nazadnje v domači garaži z izvijačem šarili pod avtomobilsko havbo? Kdaj ste sploh nazadnje pogledali pod havbo?

Nima se smisla pritoževat, časi domačega brkljanja po drobovju računalniku minevajo. Tako ko pri vsaki drugi potrošni robi.

(Objavljeno v Objektivu junija 2012.)


084 Fuzbalski dnevi

Jaz sem tudi včasih špilal fuzbal, razlagam otrokom, Zlatko Dobrić je stal v golu nasprotnega turnusa, tiste čase rezerviranega za otroke vojaških starešin na znamenitem dvojezičnem Prežihu, še Crni je letos vpisal svojega tja, očitno impresioniran nad mojo klasično izobrazbo. Z Zlatkom sva bila tekmeca, oba odlična golmana dveh nacionalnih ekip. Punce so se kar nabirale za golom. Za njegovim, ker je igral v eni teve nadaljevanki, za mojim pa, ker sem se dobro metal. Potem sem pa rokavice in kopačke obesil na klin, da ne bi ogrozil najinega prijateljstva, bile so začarane in nepremagljive.

Štrudla kar požirata takšne plemenite zgodbe, vse verjameta. Če ju pa zvečer gonim spat, češ da je igre je konec, ker je ipod umrl, čarovnik mu je dušo posesal — se pa tamala takoj zadere, naj ga dam polnit na štrom.

Fuzbal me zagrabi, kadar igrajo naši, ali pa kadar se mu ne da izognit, letos je spet prvenstvo, kaj vam sploh razlagam. Messija čez leto spremljam na twitterju, tu in tam kak Barcin špil v finalnih obračunih, drugače pa ne. Ob takšnihle prvenstvih se pa rad prepustim socialnim tokovom in nalezem vročice. Se imaš z ljudmi kaj pogovarjat, ne moreš le o vremenu. Najraje začnem kaj o novi žogi, letošnja ima strupene barvne okraske, z lahkoto se jo felša, GPS-a pa še vedno nima, baje ne dovoli vojska. Okroglejše še niso naredili.

Stočil sem si uradni app evropskega fuzbal prvenstva za iphone, vsaj zdi se mi, da je uradni. Lahko da ni, se mi ne ljubi preverjati, na dnu ekrana se mu sučejo sumljive reklame. Na, in komaj sem tole zapisal, me je že začel dvom razjedat in sem šel preverjat — ne, app ni bil uraden, sem takoj naložil pravega. Brez reklam. Zato pa uradni za vsak videoposnetek s tekem hoče cekine, kot v tistih igricah na njivah, ki so kao zastonj, potem je pa treba posebej plačevat za gnojiva.

Danes (sreda) sta bili na sporedu dve tekmi, prvo med Danci in Portugalci sem zamudil. Zato pa sem imel pred drugo (Nizozemska/Nemčija) ravno dovolj časa pretestirat aplikacijo in pregledat, kaj se je popoldne dogajalo. Je bolj dolgčas, kot ne.

Najbolj zanimivi so statistični podatki, tiste številke, ki jih Bergant in njegovi iz rokava stresajo med tekmami, zdaj vidim, od kod jih vlečejo … Kolikokrat je kdo na gol udaril, kolikokrat mimo, v kateri minuti je bil karton, kdo je šel največkrat v ofsajd in na katero ledvico se vratar najpogosteje meče. Pa na zeleni skici igrišča si lahko ogledam, kje bi kak od igralcev v ekipi stal, če bi stal. Na televiziji jih nikoli ne vidiš stat, (razen v posnetkih iz slovenske lige), koga to oni prepričujejo? Te diagrame si zmišljujejo trenerji za priloge k obračunu plače.

Aplikacija me je razočarala, ne morem se domislit, po čem je boljša od tistih izpred dveh let, ko smo imeli svetovno prvenstvo. Isti klinc. Aja, sprotnih obvestil o favlih in golih ni bilo, zdaj dobiš sporočilo vsakič, ko se na zelenici kdo vrže po tleh in vpije. Koristno, če si na terenu in daleč od teveja. Doma je pa tečno, sem izklopil po petnajstih minutah, nič novega ni povedalo, česar nisem pravkar videl na televiziji.

Tudi v televizijskih prenosih ni kake nove tehnologije, razen nekaterih novih položajev kamer in preletov čez občinstvo. In dejstva, da je zdaj HD vseslovensko obvezen, baje da plačaš kazen, če ga nimaš. Visoka ločljivost pride na televiziji do izraza šele ob športnih prenosih v živo, pri filmih in nadaljevankah zmeraj goljufajo. Če je original neoster, ni v visoki ločljivosti nič bolj razločen — le zamegljenost robov je bolj podrobno razločna. Kot bi neostro fotografijo gledal z lupo. A preveč zahtevam, če rečem, da bi pa leta 2012 že lahko vsaj montirali kako kamero komu od igralcem v čelo! Vsaj vratarju, ki se ne giblje toliko in mu gotovo dobro lovi wifi. A nič ne gledate formule?

Za spremljanje športnih dogodkov v živo — ali pa večjih prireditev v živo a la viktorji — ob teveju je še vedno najboljši dobri stari Twitter. Vedno ga imam vklopljenega ob večjih športnih dogodkih, da ne zamudim evforije in sarkazma. Tudi sam rad kako prijavim. Ko je takrat pred šestimi leti Zizou tik pred koncem tekme usekal šut Maseratiju (ali kaj je že bil), sem lahko le na kratko blognil “Zinedine Zidane, a si ti mal’ bolan, počaki par minut, udzuni mu dej šut!?,” odzivi v komentarjih so se pa začeli nizati šele, ko je bilo vsega konec. No, nekam smo v tehnologiji vseeno prišli v teh šestih letih, zdaj gre hitreje.

Užaljen sem, ker v aplikaciji ni slovenske podpore, spet nas razvijalci očitno ignorirajo, ker smo premajhna država. Tako kot Apple, ki tudi po paktu s Simobilom še vedno ne zna sestaviti ene slovenske tipkovnice, da moram uporabljat hrvaško za čšž-je kot kak primitiven kočevski medved. Se ne čudim, da med naštetimi ekipami v appu Euro 2012 ni Slovenije! Hrvaška pa ja, tipično! Na adroidih ni nič bolje, da ne bi kdo mislil. Tolaži me le dejstvo, da so očitno pozabili tudi na še eno evropsko nogometno velesilo — Srbijo. Zlatko, I feel your pain.

(Objavljeno v Objektivu junija 2012.)


083 En palec preveč

iPhone 5 bo imel joške, je pravkar, še ni minuta od tega, tvitnil komik Albert Brooks. Javil sem takoj, zapisal, zabeležil, internet je tak medij, kjer se svežina novice meri v minutah, če ne sekundah. Prebrali boste lahko že v soboto, ko izide Objektiv.

Albert je star gospod neke druge generacije, tiste, ki je bila v sedemdesetih zraven, ko se je rojevala oddaja Saturday Night Live. Sledim mu, ker dobre stresa, tako kot njegov kolega Steve Martin. Najbolj zabavno je, kadar si kakšno navržeta. Malo pošolata, kako se duhovito tvita.

Navsezadnje bi novi iphone res lahko imel joške, če gre soditi po govoricah. Baje da bo nujno moral imeti večji ekran, če bo hotel vzdržati tekmo z sodobnimi androidi, tistimi na štiri jedra in s (po diagonali) šest-palčnimi ekrani. Slabo se mu piše, če ne bo vsaj za pol tanjši od prejšnjega in imeti bo moral tiste nove čipe za najmodernejše LTE mreže, režo za foto SD kartice in . Pojavljajo se tudi fotografije posameznih delov bodočega telefona, ki so baje “ušli” iz tovarne, recimo kak gumb ali držalo za SIM kartico in si na njihovi podlagi tehnološki blogerji izmišljajo vse žive teorije, kakšen da bo.

Večji zagotovo ne, garantiram. Z enim od naših večjih operaterjev (pssst, ni Mobitel) sem se zmenil za sprotno testiranje vseh telefonov, ki jih ponujajo in sem imel priložnost dodobra in natančno preizkusit dva od najsodobnejših androidov, Samsungovega S3 in HTC One. Za oba se medmrežje strinja, da sodita v top ponudbo in da se iphone pred njima (vsaj kar se strojne opreme tiče) lahko skrije. Tako po hardveru kot po softveru sta si tam-tam, oba na štirih jedrih, z velikim ekranom HD ločljivosti na šest palcev, odličnim fotoaparatom in oba s zadnjo inačico sistema Ice Cream Sandwich. Ki ga trenutno goni komaj kakih 8 odstotkov vseh androidov in mora bit človek vesel, če sploh spada v to elitno druščino. Če še vedno mislijo, da bodo s tako štalo razdrobljenosti na tržišču spodjedli Apple in njihov iOS, kjer polovica uporabnikov na svoj iphone naloži posodobitve že prvi dan, ko so na voljo, se motijo.

Ta dva sta res strupena, njun ogromni ekran se pa ne bo prijel, čeprav ga izdatno reklamirajo kot nekaj, česar iphone nima in da je to to, ker je pač na njem več prostora za vsebine. In če ima neka naprava nečesa več, je boljša od one, ki ima manj, a ni logično?

Tako kot gigaherci na pc-jih, saj se v družbi še vedno radi kdaj menimo, čigav jih ima več, a se ne? Ko je Crni zadnjič kupil 27-palčnega imaca, mater kako hud monitor!, sem ga moral spomniti na svojega 30-palčarja in kako jih več ne delajo, da ne bi kaj sanjal.

V tem primeru to ne drži. Če je telefon prevelik, je prevelik, tale dva sta pač prevelika. Jaz imam šape, ne rok (je nekoč rekla ena čudovita gospodična), pa vseeno s palcem preprosto ne dosežem gumbov na ekranu od enega vogala do drugega! Če pa se vseeno potrudim doseči in poskusim nekako preprijeti telefon v dlani, mi neizogibno odleti po tleh. Oba sem že pobiral, nekajkrat, zaenkrat hvalabogu le s preproge. Normalno se ju da obvladovati le z obema rokama hkrati — a tako se ne da živeti, takole si dobri bog mobilnega telefoniranja zagotovo ni zamislil, ko je pekel Adama in Evo. Saj nismo živali.

In če kaj vem, vem to, da momci iz Appla ne marajo iphonov na tleh. Petica, če se bo res tako imenovala, (jaz stavim na preprost “iPhone,” brez številke,) ne bo niti za milimeter večja, trdim. Ekran bo večji, o ja, a se bo povečal na račun okvirja, kjer je zgoraj in spodaj še veliko neizrabljenega črnega prostora.

Prej bomo doživeli manjšo, kot pa večjo inačico iTelefona. iPhone mini ali iPhone nano, brez možnosti nalaganja appov in z le osnovnimi überpoenostavljenimi funkcijami za recimo 99 breznaročninskih dolarčkov? V nulo dizajniran, cortkano majhen (kot so bile nekoč tiste srebrne nokie, imel sem eno) in uporaben, kot le Apple zna? V stilu filozofije “manj je več?” Šli bi kot žemljice. In ja, naj pridejo k meni na Vrhovce še po kak drug poslovni nasvet.

Vse bo jasno že čez nekaj dni na Applovi konferenci softverskih razvijalcev, kjer bodo po že utečenem ritmu najbrž predstavili nov hardver, da bo ob morebitnih revolucionarnih novostih jeseni na voljo tudi nov softver. Saj se točno ve, kdaj bodo novi iphoni šli v prodajo: ko se iztečejo lanske naročniške pogodbe tedanjih novincev, za božič bojo pa tolkli rekorde. Zakaj bi bilo letos drugače? Vse v enem samem vseobsegajočem nakupovalnem kozmičnem ritmu.

Otroci so drugače zdravi, hvala za vprašanje. Sosedovo sem zadnjič malo povprašal, kako se kaj obnese tisti novi računalnik, ki sva ga z njenim fotrom kupila na parkirišču v Šiški. Še ne dela vse, oči mora še naložiti internet, je rekla, pa mu nekaj nagaja. Opozorjen sem se ga nekaj dni izogibal. Bo že zgruntal, nočem si kvariti imidža.

(Objavljeno v Objektivu junija 2012.)


082 Plebs una sumus

Potem mi je sčasoma postalo sumljivo, kako je lahko Godler s tako pocarsko igro zmagal deset iger zapored.

Igrava preko telefona s programom Chess with Friends, pred tremi leti je bil to edini programček za dopisno igranje, ko sem z novim telefonom silil hčerko prvič nekaj silil igrat iz sobe v sobo in se ni obneslo, saj sem vam pravil. Ker sem že imel uporabniški račun, nima smisla, da miruje, sem prejšnji mesec zvabil tja tudi Godlerja v malo šolo šaha. Pod šolo sem si seveda predstavljal, da bom jaz šolal njega.

Ko sva prvič zaigrala, je rekel, da je v življenju najbrž odigral ene toliko partij šaha kot jaz. Ki sem jih vsega skupaj mogoče trideset ali petdeset, od teh se jih je polovica končala s tistim osnovnim mat z dvema trdnjavama, kjer ne rabiš ostalih figur. In enkrat me je pokojni stric s Pribišja naučil osnovne otvoritve s kraljevim kmetom in šuštar mat. To je to. Toliko, da vam bo jasno, o kakšnem nivoju šahovskega znanja se tule pogovarjamo, ker Godlerju očitno ni bilo. On je samo omenil, da je “včasih igral z dedkom.”

In sem se seveda režal, ko je na mojega kmeta v sredino odgovarjal s konjem ali pa črnim kmetom izpred lovca — prav nemarno ga je porival za eno samo polje naprej — nekakšne amaterske variante, ki jih še nikoli nisem videl. Tisti moji fantje, ki sem jih tako rad gledal vleči hitropotezne partije pod Levom, niso nikoli vlekli takšnih polpotez, to bi si zapomnil. Potem pa vedno enak scenarij. Uničujem ga na sredini, on pa na strani nekaj kombinira, blaženo ne zavedajoč se mlina, ki ga golta in mu trga ude — dokler se mu nekako iz čistega slučaja ne posreči dati dvojnega šaha ali pa požreti pozabljene figure v kotu, … Ravno zadosti, da se mi igra zagabi in raje predam iz čiste nervoze in estetske zgroženosti, kot da bi moral slučajno kakemu mimoidočemu kibicerju razlagat, da pač igram z otrokom in da je zato pozicija polomljena kot iz kakšne šahovske uganke v KIHu, jaz nisem kriv.

Sem si mislil.

Ko je bilo devet nula, sem končno zasumil, da nekaj ne štima. In sem šel lepo gledat igre za nazaj. Telefonček si jih vse zapomni in se da z lahkoto prelistavati poteze, žal pa jih ni mogoče izvoziti v kakšni računalniku prijazni obliki, da bi jih človek vtaknil v kak šahovski softver in analizo. Kajti vmes sem se že opremil. Ne se čudit.

Najprej sem z žalostjo ugotovil, da na tržišču ni nobenega pametnega softvera za maca. Včasih ga je še nekaj bilo, potem so pa Applove mašine postale presodobne za zastarelo programje, kakor se čudno sliši. Nekaj podobnega kot pri sesalcih, kupiš novega in stare vrečke več ne štimajo. Tako da sem bil prisiljen spet pogoltniti grenko pilulo in se zanesti na svoj virtualni windows PC, ki ga drugače poganjam za potrebe elektronskega bančništva. Saj sem o tem že jamral, nisem?

Izbire je veliko, izbor pa presenetljivo lahek, ko malo poguglaš. Baje da na osebnih računalnikih Fritz nima tekmeca, takoj sem plačal in pretočil zadnjo inačico (13). Pod “takoj” seveda mislim, da sem najprej prečekiral pri piratih, a so imeli samo prejšnjo (12).

Igre s telefona sem lepo prenesel na roke in jih vrgel v analizo, potezo za potezo, naj Fritz razmišlja. Ob vsaki moji pogumnejši potezi (špilam agresivno) je piskal in trobil, številke z oceno situacije v kotu so pa kar padale, kot da tudi kompjuter ne zmore prav analizirati igre, kadar so nasprotnikove poteze preveč nelogične. Tako kot je Karpov enkrat izgubil proti osemletni deklici za paravanom, ker ni vedel, s kom igra. Anekdoto sem si izmislil, a je zelo poučna.

Potem se mi je pa odprlo, ko sem nenadoma povezal podatke v računalniku in glavi ter končno pogruntal za kaj gre! Izkaže se, da gre pri tisti čudni začetni potezi črnega kmeta pred lovcem pravzaprav za otvoritev Caro Kann in da imajo šahisti en kup podobnih nadrkanih in izpiljenih v nulo. Med sabo so zmenjeni, en drugega informirajo preko knjig in revij in kadar kdo kako novo kombinacijo pogrunta, jo po njem imenujejo. Organizirani so v nulo, banda šahovska!

Tiste čudne Godlerjeve poteze, ki se se mi zdele tako nenavadne, so bile v resnici vse vlečene po natančnih načrtih, eno za drugo sta jih komentirala Fritz in wikipedija — Botvinikov napad, Bronstein-Larsen varianta, Korčnojeva inačica, klasična Capablankina menjava … Na YouTube sem celo našel kanal z vsemi živimi otvoritvami in potezo za potezo primerjal barabije, ki mi jih je počel ta brežiški pobalin. Totalen deja vu, vam povem. Kot Andy Garcia, ko mu razložijo, kako so mu izropali hotel v Ocean’s 11. Izkaže se, da je bila tista Godlerjeva obramba, ki se je meni zdela tako kurčeva, v resnici Pirčeva.

Zaskočil sem ga nepripravljenega, ga soočil z dejstvi in zlomil pod težo dokazov. Prisiljen je bil priznati: Z “včasih” je mislil na prejšnji mesec, zadnji je bil prenatrpan s tezgami. Drugače pa z dedkom igrata vsak večer, kadar se vidita, dedek pa nadrkan v nulo. A mi ni pravil?

(Objavljeno v Objektivu junija 2012.)


081 Rabi za šolo

Pozvonil je sosed in nekaj mencal in gledal v tla, kot da bi za avto prišel prosit. Okoli nog se mu je motala hčerka, vrstnica naše, v tretjem razredu na Vrhovcih sta sošolki.

Šola je ekološka in sem po pravici obeh malo sit, ker težita za vsako baterijo, ki jo človek narobe v smeti vrže, da bi hodil lahko peš v službo, ker avto onesnažuje in zakaj nimamo hiše na sončno elektriko. Aja? Kadar vaju pa peljem v živalski vrt, se pa nobena ne javi, da bi šli peš, kenede?

Naša je imela obdobje, ko je resno utrujala z idejo, da bi se preselili v jamo, ker hiše v mestih uničujejo naravo. Nazadnje je nastavila eno škatlo v kuhinji in mora zdaj vsa družina noter metat plastične pokrovčke, da se počutim kot ta zadnja brezobzirna korporativna svinja vsakič, ko liter mleka spijem in v opravičilo priložim zamašek v škatlico — evo, glejte, tole je moj prispevek k svetovnem miru in blaginji. V tednu dni se jih nabere lep kupček in potem zjutraj že navsezgodaj ob kavi na pol pri zavesti buljim v plastiko in se sprašujem — kdo je vse to požrl, če je samo zamaškov za dobro vrečko? Smo familija ali smo kobilice?

V šoli zamaške zbiramo za enega invalida na vozičku in zamenjamo za denar, mi je bilo zviška pojasnjeno.

Prvič, zbiram jih jaz, ti jih samo v šolo neseš, sem jo takoj popravil, drugič, zakaj samo zamaške, če je pa še več plastike v flaši? In tretjič, kaj mu boste pa z denarjem kupili, nove čevlje? Zaradi te pripombe sem skoraj spal v kopalnici, ker sem spregledal njeno mamo, v kuhinji je nekaj pospravljala v mrtvem kotu. Zdaj moram zbirat tudi baterije.

Tu in tam se v šoli spomnijo še kakšne dodatne akcije. Spomladi so enkrat celo popoldne tekli na šolskem igrišču v dobrodelne namene. Nekaj podobnega, kot je takrat tisti Pirančan plaval proti aidsu čez zaliv, v vseh časopisih je bila slika in novica, kasneje si pa zaman iskal poročila, koliko je zaleglo in če so bili v Afriki kaj veseli. Jaz se pa seveda sprašujem, kako bo ta nova generacija reševala probleme v firmah, če so takole naučeni? Na kriznem sestanku z rdečimi številkami na tabli in strmoglavo padajočimi grafi direktor pogleda okoli mize, kaj čmo zdaj fantje in dekleta, kriza je, prometa ni, posojil ne dobimo, slabo kaže … In dvigne nekdo roko s predlogom, mogoče bi pa šli pa malo laufat okoli parkirišča?

Zadnjič so jemali obnovljive vire energije in je prišel mulec domov z nalogo, da morajo iz lesa sestavit mlinček na vodo, naj kdo od odraslih pomaga, če ne gre. Z “kdo od odraslih” sem bil jasno mišljen jaz, da sem bil ves penast, kako si zdaj v šoli predstavljajo mene kot rokodelca in sem v lajfu samo enkrat zalimal roko nazaj na en keramičen kipec, drugega z rokami ne znam! Otrok me pa gleda prepričan, da bom kar iz predala potegnil pipec in rogovili in mu sestavil mlinček! Ja, točno vem, kakšen mora bit, tisočkrat sem ga videl v otroških filmih, a ga ni Rožle baš zadnjič imel na enem potoku v Kekcu? Potem sem nekaj z dvokomponentnim lepilom (drugega nisem našel) zlepil iz plutovinastega zamaška in sladolednih palčk za lučko. Adijo štiri ure spanja. Preveč jih razvajamo.

Tako da sem soseda kar malo postrani gledal, ko je povedal, da njegova rabi računalnik za šolo. Da rabi za delat plakate in kar je še takega v šoli in če imam jaz kakšno vezo za kakšen dober in ne preveč drag računalnik, oni se ne razumejo, jaz bom pa znal svetovat.

Čakaj malo, a nista obe v istem razredu? A ne sedita praktično v isti klopi? Naša nosi v šolo lesene mlinčke, vaša pa s kompjuterjem rešuje domače naloge? Kdaj se je zgodila ta šolska reforma individualnega pouka, a je to kakšna zadnja Superministrova protirecesijska superpoteza, kaj hudiča se dogaja in kje jaz živim? A se nista še prejšnji mesec, ko nisem imel časa za badminton, obe zmrdovali, da sem preveč za računalnikom in da računalniku tudi uničujejo okolje, ker trošijo elektriko?

Sosed je opazil moj tečni ksiht in dodal, da bi radi kupili v bistvu tak računalnik, da bi ga tudi on in žena uporabljala, stari je že prepočasen. Takega, da bi ga vsi imeli, no. Med vrsticami sem ga razumel, da mu je familija zaplenila prenosnik in da bi rad novega zase pod izgovorom, da je za hčerkino šolo. A lahko zrihtam kakega, jaz, ki imam veze? …

Sem rekel, da lahko, kdo pa bo, če ne jaz. V resnici sem seveda nameraval zaviti v prvo trgovino BTCja in izbrati najcenejšega. Ko mu ga prinesem z zgodbo o zadnji pomnilniški tehnologiji in posebnem procesorju, bo vesel, kaj pa on ve, meni se pa tudi ne da zdaj potikat po trgovinah namesto njega, ki o PCjih tudi nič dosti več ne vem, jaz sem na macu.

Še dobro, da sem se zvečer spomnil na tvitosfero in malo povprašal, če zna kdo svetovati kak dober nakup. Takoj se je našel nekdo, ki je imel pa ravno primernega doma, še zapakiranega, najnovejšega packarda, za polovico cene. In sem potegnil soseda do Šiške, kjer naju je na parkirišču čakal en tip in se oziral za policaji s paketom pod pazduho. Višek v firmi, pravi, tule so papirji in garancija. Tule je gnar, hvala lepa, transakcija opravljena. Takole se dela biznis v recesiji.

(Objavljeno v Objektivu junija 2012.)


Page 1 of 23